This is a reply to Klemen`s comment. Due to the fact that this is a topic that concerns Slovene language, I will write my reply in Slovene. I hope that won`t present too much of a problem.

—

Najprej se ti zahvaljujem za komentar. Vedno imam rad, če ljudje razmišljajo o jeziku in njegovi problematiki, in ti si vsekakor eden izmed tistih, ki mu ni vseeno, kakšen jezik govorijo Slovenci.
Na žalost pa ti moram v svojem arogantnem in v svoj prav prepričanem slogu takoj povedati,, da po mojem mnenju navdušenje nad jezikom pri tebi nadvlada znanje in poznavanje problematike. Tako si zelo podoben posameznikom, ki mislijo, da je dejstvo, da je slovenščina njihov materni jezik, dovolj, da lahko posegajo na področje jezikoslovstva in besedotvorja in neusmiljeno sekajo po tujkah in sposojenkah ter jih spreminjajo v “slovenske” besede.

Najprej malo o tem, kako beseda pravzaprav postane slovenska. Obstaja več načinov, ki so med seboj enakovredni in nezamenljivi, odvisno pač od besede, ki jo hočemo posloveniti. Prvi način poslovenjanja besed je historičen. Avtor pregleda rokopise iz preteklosti in ugotovi, katera beseda se največkrat uporablja za nek pojem. Potem to besedo z utemeljitvijo, da je prav ta beseda najdlje med nami, uporablja tudi v sedanjosti. Slabost tega načina uvajanja novih besed in poslovenjanja tujk in izposojenk je ta, da opisi iz preteklosti niso popolni in da so torej le približki. Gotovo se boš strinjal z mano, če rečem, da je užitek jezika prav v podrobnostih in finesah, ne pa v grobi delitvi.

Drugi način poslovenjanja je funkcionalen. Jezikoslovec pogleda, katera beseda najbolj ustreza pojmu, ki ga ta beseda označuje, in jo zamenja z tujko/izposojenko. V primeru, da je tujka/izposojenka že tako dolgo v jeziku, da se čuti, kot da je slovenskega izvora, jezikoslovec pusti besedo pri miru in se ne ubada z njo. Njega predvsem zanima, če beseda opravlja funkcijo, ki ji je v jeziku določena.

Tretji način je logična pravilnost. Ta se predvsem zanaša na natančnost prevoda in zanemarja funkcijo, ki naj bi jo ta beseda opravljala.

Izmed vseh treh načinov je drugi najbolj pogost in najbolj praktičen ter posledično najboljši. Prvemu manjka prilagodljivost pri novotah (neologizmih), zadnjemu pa smiselnost in praktičnost pri uporabi. Drugi sicer zanemarja logičnost in historičnost, vendar pa se osredotoča predvsem na delovanje jezika.

Blog, ki izhaja iz besede weblog, je beseda angleškega izvora. K nam je prišla v zadnji polovici dvajsetega stoletja in je med nami (približno) pet do deset let. V tem času je ni “opazil” nihče od glavnih slovenskih jezikoslovcev (Gradišnik, Toporišič, Muha, Korošec in ostali) saj je prišla “pod radarjem” in šele pred kratkim preskočila v glavni tok jezika. Tvoja vehementna trditev, da je “med slovenskimi literati/slovenisti/humanisti potekala že precej zanimiva debata,” torej ni resnična, saj ni nikjer nikakršnih dokazov o taki debati, poleg tega pa si ti očitno nisi čisto na jasnem s pojmi kot so literat, slovenist in humanist, saj bi v primeru, da bi bili v to mistično debato vključeni vsi trije poklici, debatiralo tričetrt Slovenije.

Trditev, da je bilo “Precej prerekanj (…) in debata je še daleč od tega, da bi bila odločena,” je nepomembna, saj “prerekanje” in pogovarjanje še ne pomeni, da se je o neki stvari vredno “prerekati” in pogovarjati. Če bi bile stvari tako nejasne, kot ti praviš da so, bi ljudje res uporabljali besedo blog? Kajti uporabljajo jo, tako kot ti praviš, “as-is” (po slovensko se reče “taka, kot je”). Večini je beseda všeč in nimajo težav z njo. Mediji jo uporabljajo v velikem/večinskem številu, še celo Univerza v Ljubljani jo navaja na svojih spletnih straneh. Blog se je torej prijel, blogerjev je vse več in nič ne kaže, da je beseda v zatonu. To, da nam na vso silo ni uspelo najti “slovenskega” nadomestka zanjo, ne pomeni da smo se vdali in prevzeli angleško različico, ampak da menimo, da je angleška dovolj dobra tudi za nas. V slovenščini kar mrgoli besed, ki niso slovanskega, kaj šele slovenskega izvora, pa jih vsi uporabljamo, misleč, da jih je izumil Primož Trubar. Pogovorni jezik, splošnosporazumovalni jezik, strokovni jezik…vsa ta področja so polna neslovenskih besed (po izvoru), pa jih je večina celo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Se boš potem, ko boš izumil nadomestek za besedo blog, lotil še (samo primeri) avtomobila, hiše in psa? Povej mi, kako ti bo šlo.

Tvoja naslednja trditev, da bi se bilo potrebno zavzemati “…za poslovenjenje izraza, ampak znova se kaže že tolikokrat omenjeni tipični zaničevalski odnos do jezika…” je klasičen znak purizma, ki je v slovenščini naredil več škode kot koristi, saj je na silo ruval besede, ki so se uporabljale in ki jih je slovenščina vzela za svoje. Moraš upoštevati, da si jezik, ki hoče držati korak v modernem svetu, ne more privoščiti prevajanja VSEGA jezikovnega gradiva in je včasih primoran besede posvojiti oziroma jih prevzeti iz tujih jezikov. Če beseda funkcionira…zakaj pa ne?

Kritiziranje je zelo zahtevna retorična in umska prvina. Ti misliš, da je nestrinjanje isto kot kritiziranje, saj praviš da “…je lažje kritizirati kot podati *pameten* predlog“. Iz tega je razvidno, da enačiš nestrinjanje in kritiziranje, kar je velika napaka in kaže na nerazumevanje pomena obeh pojmov.

Trditev o lažjem kritiziranju kot podajanju lastnega predloga je značilna za…jokice.To so ljudje, ki ne upoštevajo mnenj ostalih in ki se takoj postavijo na zadnje tace, čim slišijo, da nekdo ne piha v isti rog kot oni. Žaljenje in neutemljenje trditve, ki jih je v tvojem komentarju polno, so še ena značilnost jokic.

In za konec…sploh veš, kaj pomeni beseda epohalno? Nekako se mi zdi, da si zgrešil pojem. Drugič malo bolje preberi čitanko. Drobni tisk je zelo pomemben. Sploh pa, to je MOJ blog, na njem objavljam SVOJA mnenja in človek, ki se ne strinja z mano, naj to pove in naj mi ne pridiga o tem, kaj lahko in česa ne smem pisat na SVOJEM blogu. Sploh, če je to nek smrkavec, ki misli, da je z uspešno opravljeno maturo iz slovenščine naredil dovolj, da lahko potem soli pamet drugim.

Pa še nekaj…bedastoče, ki izvirajo iz besede dnevnik (anevnik, bnevnik, cnevnik, ddnevnik…žnevnik) samo zato, ker se je to direkten prevod besede log, delajo slovenščini medvedjo uslugo, saj se za nek določen pojem uporablja beseda, ki ima le malo skupnega z njo. In to, da neki besedi dodaš ali odvzameš nekaj črk, ni nikakršen umski napor, ampak igračkanje v peskovniku. Saj veš, kaj pravijo…otroci in golobi hišo poserjejo.