Drugi dom Mojce Mavec ali zakaj se enim da, drugim pa ne…

21.07.2007Osebno

V času kislih kumaric sta na plano pogledali dve blog-related zadevi, ki definitivno to nista. Če sem v debato o Mojci Mavec in Drugemu domu skočil prepozno, se opravičujem. Navsezadnjem sem bil danes ob enih zjutraj na slavnostnemu začetku prodaje zadnje knjige Harryja Potterja.

Problem Drugega doma in vse te kolobocije z medijsko vplivnimi osebami sam vidim v preprostem dejstvu, da se enim da, drugim pa ne. Jebati namreč. Človek ima v življenju veliko različnih dejavnosti in jebanje drugih ponavadi ne kotira visoko na posameznikovi TO DO listi. Vseeno se najdejo ljudje, ki to počnejo con gusto. Težava je v tem, da to ponavadi počnejo s posamezniki, ki imajo jebanje drugih uvrščeno nekje med reševanje ploskonogih lemingov ter pranjem in ožemanjem sestrinih vložkov. Z drugimi besedami, ne prav visoko. Ko prvi in drugi stopijo v stik, je rezultat jasen. Prvi triumvirajo, drugi se poserjejo. Vedno in povsod. Lažje se je vdati kot pa brisati drek in pospravljati po eksploziji. Prvi to vedo, zato še s takim večjim užitkom jebejo tiste druge.

Slovenski blogi zaenkrat živijo v nekem drugem svetu. Kjer se poleg afer in zadev v središču dogaja še marsikaj drugega. Zato se jim niti ne da ukvarjati s preseratorji, ki nad individuume pošiljajo odvetnike, tožbe in grožnje z boh-ve-čem. Blogerji še sami ne vedo, kaj delajo in zakaj to delajo. To delajo, ker…pač. Če je okroglo, je žoga. V prihodnosti se bo torej potrebno odločiti, ali bomo žogo brcali kot Ronaldihno ali kot navadni kekci.

Da Kekec še ni doživel reprize v enem od tekstov Mojce Mavec, me čudi. Ženska naj bi namreč prepisala več kolumen v ženski reviji Ona (še dobro, da se ženska revija imenuje Ona. Ziher je ziher, a?), reviji o filmih Premiera in tako naprej. Bizarno pri vse situaciji je v tem, da se ženska opraviči za plagiat…s plagiatom. Kar je nekaj podobnega, kot če bi šel v trgovino, ukradel čokolado, jo kasneje, ko bi ti mama potrgala vsa ušesa, nesel nazaj, rekel “Nikoli več” in na poti domov sunil bonbone. Klasika!

Kar me pri celotni zadevi blazno moti, ni dejstvo, da ljudje ne ločujejo med novinarskim povzemanjem in kolumno (v komentarjih je namreč pogosto prebrati mnenje, da saj to pa vsi novinarji počnejo, pri tem pa se zanemarja žanrsko usmerjenost, ki je pri kolumni sto odstotno subjektivna, medtem ko si pri povzemanju člankov oziroma zbiranju informacij iz različnih virov novinar lahko dovoli malo več svobode, ki jo označi s podpisom citatov), da Mojca Mavec še vedno krasi tako hišne blogerje Siola kot tudi kolofon ženske revije oziroma da je ni še nihče od jebatorjev vlekel na sodišče, temveč dejstvo, da se krade ravno kolumne. Človek vas bere zato, ker nekaj pišete Vi in vi ravno ta besedila sunete nekomu drugemu. Klasika! Očitno je v Sloveniji najtežje manifestirati lastno mnenje. Tudi ko ga ljudje od vas zahtevajo oziroma tudi ko vam ga plačujejo. In še najboljši del – MM naj bi se baje za prvi plagiat dodatno opravičila, češ, da se ji ne da več pisati kolumen. Kar je ravno tako, kot bi rekla, da se ji ne da več misliti. Če je to sploh kdaj počela.