Papir v času silicija

28.12.2007Osebno

Moleskine Daily Diary 2008Gre za nekakšen atavizem, zakrnele plavutke if you please. V času, ko vse drvi na splet (razen Blogorole), ko je vse digitalno in mikročipsko, si nekateri še vedno vzamemo čas in stvari beležimo analogno. The pen is mightier than the sword, I guess.

Dve leti nazaj sem dobil svoj prvi no name black book, ki mi ga je sestra podarila zato, “ker si nič ne zapomnem”. Papir prenese vse in tako sem tisto leto prvič počasi, potem pa vedno hitreje, napovedal prihodnost na papirju. Izpiti, položnice, sestanki, dogovori…vse to je našlo prostor na nekaj kvadratnih centimetrih papirja, ki sem jih nosil sabo.

Najbrž je šlo za prvinskost papirja in črnila, namesto, da bi se odločil za kaj bolj dlančnega. Že telefon, ki ponuja sto in eno (v resnici tri ali štiri) možnosti zapisovanja notic, je preveč napreden oziroma preokoren za hitrost misli, ki se na papir prelije skoraj v isti sekundi. In prosim vas, občutek, ko z nalivnim peresom ali kemičnim svinčnikom prečrtate pravkar opravljeno nalogo se nikakor ne more primerjati z bednim pritiskom na tipko C.

Po dveh letih pouka in navajanja na beleženje, sta se zgodili dve stvari. Soba je reasonably bolj čista kot prej, saj so izginili vsi tisti na pol popisani listi papirja, ki so včasih služili kot podaljšek centra za spomin in imeli včasih še krajši rok trajanja (vsakih nekaj mesecev, ko me prime gnezditveni nagon in se z ognjem in mečem spravim nad umazanijo, so padle tudi nedolžne žrtve), hkrati pa sem (pri)dobil super-navado – držanje reda.

Letos sem od Baje dobil neke vrste Mac Powerbooka med beležkami – Moleskine pocket diary daily 2008. V klasični srebrni črni barvi. Stvar je v primerjavi s prejšnjimi letnimi modeli kar precej debelejša, malo manjša in s kazalom ter elastiko za zapiranje. Slednja je najbrž tam zato, da izpadeš bolj dramatično, ko izjaviš “To si moram zabeležiti!” in potem pol minute opravljaš ritual odpiranja beležke.

Kako pa vi držite red v glavi?