“Shock journalism”

23.01.2008Javno

Sicer knjige Naomi Klein (delni spoilerji na Drugi dom) še nisem skonzumiral do konca, sem vseeno “dojel” vzorec, ki ga Kleinova imenuje “the shock doctrine”. V knjigi Kleinova ta termin opiše kot “…a collective trauma, a war, a coup, a natural disaster, a terrorist attack puts us all into a state of shock…”, sam pa bi ga danes skušal aplicirati na slovensko medijsko sfero, bolj konkretno, na televizijska poročila.

Sicer televizije ne gledam že več let, vseeno pa sem prejšnji teden obležal na kavču ravno v času poročil. Osredotočimo se na poročila na televizijski postaji POP TV (24ur) in KANAL A (Svet).

V oddaji 24ur je bila ena od vodilnih tem DARS in težave z asfaltom v slovenskih predorih, prispevek pa je bil oblikovan kot pogovor med voditeljem v studiu (Edi Pucer) in novinarjem na terenu (Denis Oštir). Iz celotnega prispevka sem si najbolj zapomnil Pucerjeva vprašanja, ki so bila čisto vsa v stilu, včasih celo dobesedno: “Kdo bo izgubil službo?” (zaradi te napake).

Oddaja Svet ta fenomen še bolj potencira, saj skoraj ni prispevka, ki ne bi bil zgrajen na tak način. Hitri uvodi, še hitrejše odjave in pompozne besede. Delajo se nemogoče primerjave (Dars je zadolžen za 4,5 milijarde evrov, to je cena 45,000 garsonjer v Ljubljani) in hitro govorjenje voditelja, ki naj bi označevalo urgentnost povedanega, še njega samega včasih tako zmoti, da se zagovori. Pri tej oddaji je najbolj bizarno “javljanje s terena”, kjer VSI novinarji stojijo PRED studijem in s tem poudarjajo urgentnost “terena”. Kjerkoli ta “teren” že je.

Oboje jemljem kot “shock journalism”, torej podajanje informacij na šokanten način, da ima uporabnik še pri vremenski napovedi včasih občutek, da so sončki in oblački v vojni in da na območju strel prihaja do obmejnih spopadov. Hkrati se s šokom zamaskira neinformativnost prispevkov in huda banalizacija (Pucer s svojim obveznim Kdo bo izgubil službo? oziroma Potrč s svojimi garsonjerami).

Čemu tako novinarstvo koristi, vedo samo ustvarjalci takih vsebin. Pa še ti pogojno. Mogoče se skušajo skriti za dimom, mogoče mislijo, da drugače ne bodo prodali neinformativnih oziroma celo dezinformativnih vsebin, ki so jih amaterski novinarji tisti dan naredili ali pa kaj tretjega oziroma vse zgoraj naštete možnosti. Vem samo to, da mi gre tak način “informiranja” resno na živce in da kot ustvarjalec novinarskih vsebin upam, da se ne bom nikoli spustil na tako katastrofalno raven.

Pri novinarstvu pogrešam človeški pristop oziroma boljšo navezavo na gledalce. Pucer v prispevku niti enkrat ne vpraša, ali so sedaj avtoceste varne, kaj naj storijo uporabniki cest in podobno. Potrč s svojimi garsonjerami popolnoma zgreši bistvo, saj noben normalen človek ne bo kupil 45,000 garsonjer, hkrati pa bi bilo veliko bolj zanimivo vprašanje, kdo bo namesto DARS-a skrbel za ceste oziroma kako se bo to poznalo povprečnemu Janezu. Ampak to seveda ni tako razburljivo kot izguba službe oziroma 45,000 garsonjer.

 

7 komentarjev na ““Shock journalism”

  1. Tomaž Štih

    Kleinova je odkrila toplo vodo. Ne poznam veliko primerov, kjer bi bil proces korenitejših sprememb družbi drugačen. V evropi je klasičen primer izvolitev socialistov v Španiji v šoku terorističnih napadov v Madridu. Toda, če se človek sprehodi malo nazaj po zgodovini so se vse malo korenitejše spremembe izvedle ob šokih. Revolucija v Franciji, revolucija v ZDA, oktobrska revolucija, komunizem v vzhodni Evropi in celo osamosvojitev Slovenije (šok popada komunizma).
    Svet je morda le ekstreme primer tega.
    Po mojem je bolj kot ta običajen pojav zanimivo, zakaj do šokov pride. Tisto je po mojem vir težav, ne zdravilo ob šoku. Torej – zakaj gledalci gledajo Svet?

     
  2. Nuša

    Zakaj gledajo Svet – zakaj berejo Slovenske novice… En izmed razlogov je mogoče ta, da so v tem primeru informacije podane na drugačen, morda razumljivejši način. Ko npr. poročajo o inflaciji, “analitiki” govorijo na način, ki je gledalcu bližji od tistega, ki ga uporabljajo ministri, strokovnjaki… Pozornost je usmerjena na navadnega, malega človeka, delavca. Vsemu skupaj dodajo še ekskluzivnost, ki v nas zbuja posebne občutke. In ko vedno znova zahtevajo reakcijo, gledalci dobijo občutek, da jih končno nekdo razume in da bo končno nekdo nekaj naredil. Seveda se o dejanskih reakcijah ne sliši nič, ker jih spodrinejo vedno novi dogodki oz. spektakli, kot bi rekli nekateri teoretiki postmodernizma. …

    Drugače pa zadnje čase malo bolj podrobno spremljam prav Svet in 24 ur, ker so zelo uspešno ustvarili ekološko katastrofo v Celju, ki me zanima zaradi več stvari. Hkrati dobivam podatke še z druge strani, ki pa jih omenjeni skoraj nikoli ne predstavijo. Primer: Vzorec odpadne vode so testirali (Svet + nek zavod iz MB) in podatke o vsebnosti nekih snovi primerjali z zakonsko določeno mejo za pitno in ne odpadno vodo. Podjetje, ki so ga okrivili, je od zavoda dobilo priznanje, da je šlo za manipulacijo s strani oddaje Svet, ljudje pa še vedno govorijo o nenormalnih prekoračitvah. Torej informativna oddaja potvarja podatke, ljudje pa se jim še zahvaljujejo, saj so edini, ki jih jemljejo resno in hkrati dokazujejo, da so več let imelo prav oni in ne “velike živine iz podjetja in ostalih institucij”.

    Skratka, mislim, da sploh ni težko razumeti, zakaj so te vrste novic tako zelo brane oz. gledane. Posledično se jih pa seveda splača ustvarjati. In to zelo. Tako vse skupaj vidim sama.

     
  3. Domen

    Sam sem podobnega mnenja – nekritičen gledalec težko presodi kvaliteto informacije in se potem bolj posveti samemu podajanju, ki je v omenjenih primeri bolj bombastičen kot “normalna” poročila. All flash, no content.

     
  4. Domen

    Khmer – Strinjam se, ampak samo deloma. Poročanje o nesrečah je pohabljeno že iz principa. Ker drugega kot “kaj se je zgodilo” in variacije itak ne moreš spraševat.

    Moja teza se nanaša bolj na dogodke, ki sami po sebi niso kritični oziroma novinarji kritičnost “ustvarjajo”, da zakrijejo pomanjkanje vsebine, nezanimivost dogodka oziroma oboje hkrati.

    Poročanje o žrtvah nesreč je že samo po sebi nagnjeno k patetiki. Kar ni po mojem mnenju nič narobe, samo pretiravati se ne sme.

     

Vpišite komentar