Slovensko novinarstvo: Nabijanje klošarjev za pet sekund materiala

21.03.2008Javno

V napovedi je pisalo: Območno združenje Rdečega križa Ljubljana bo z dijaki in profesorji mednarodnega programa Bežigrajske gimnazije pripravila pogostitev za brezdomce. Ni pa pisalo, da se bo tam pokazala vsa beda slovenskega novinarstva.

Pred skladiščem stojita dva živčna človeka: “Nehajte snemati!”, še preden sem kamero sploh izvlekel iz torbe. “Ne bom snemal, je kaj narobe?” me je zanimalo. Človek je samo zamahnil z roko in rekel: “Miklavčič ne pusti!”

Vstopim v skladišče z mizami in stoli. Na mizah hrana, na stolih ljudje. “Nehajte snemati!” me že drugič pozdravijo brezdomci, čeprav je kamera še vedno v torbi. “Ne bom snemal, če boste hoteli kaj povedati, boste že prišli,” jim rečem, izgledajo zadovoljni. Za mano vstopijo drugi novinarji, kamere. Sam se sprehodim do organizatorjev, začnemo pogovor.

Novinarka z ekipo POP TV čaka pred vhodom in pozdravlja brezdomce. “Nič snemanja!” slišim že tretjič v petnajstih minutah. Novinarka vztraja: “Kaj ste dobili? Kaj je v vrečki?” sprašuje brezdomca, ki je prišel po prehrambeni paket. “Boste to lahko koristno uporabili?” se ne ustavi. Brezdomec odpre vrečko, pogleda noter, nekaj zamomlja.

“Se opravičujem, ne moremo jih siliti, naj govorijo,” mi na začetku pogovora potoži Melita Ambrožič iz območnega združenja Rdečega križa. “Mi ni niti na pamet prišlo,” ji odvrnem in se čudim poptevejevcem, ki se tako trudijo okrog brezdomcev. Najbolj me zmoti njihovo spraševanje, ki meji že na poniževanje. “Kaj boste s hrano?”, “Kaj je v vrečki?” in “Boste to lahko koristno uporabili?” se mi zdijo vprašanja za v vrtec, ne pa za ljudi, ki so na robu preživetja.

Sprašujem se, koga to zanima, koga ima novinarka pred seboj, ko sprašuje take nesmisle. Vsebina vrečke je namreč vidna, spraševati lačnega človeka, kaj bo naredil s pravkar prejetim obrokom pa tudi ne predstavlja zasledovanja idealov informiranja javnosti. Razumem koncept “človeške” zgodbe, v kateri moraš predstaviti vse vpletene strani, ampak prosim – neprizadeta vprašanja, ki jih postavljamo prizadetemu človeku, bolj kot njegovo kažejo našo prizadetost. Druge vrste.

Komentar izvorno objavljen na Dnevnik.si