Razmišljanje pred predavanjem o e-slovenščini

22.03.2008Javno

Mladi in komunikacija na spletu. Hm, klasična tema, ki kar kliče po klasično paničnih zaključkih. Slovenščina je ogrožena! Mladi samo LOL-ajo in WTF-jajo! Inglese ante portas!

Ustavimo konje. Upam, da se bo na tole pisanje oglasil Crnkovič, Jonas in ostali. Res me zanima, če delite moja opažanja oziroma se z njimi strinjate.

  • Fakt 1: Slovenščina ni ogrožena. Še vedno jo uporabljamo v večini svojih pisno-govorjenih komunikacij in nobenega strahu ni, da bi nas recimo prodajalka v trgovini pozdravila z “Wattcha want?”
  • Fakt 2: Splet je medij s svojimi pravili. Komunikacija je sicer pisno-bralna, vendar pa zaradi svoje hitrosti komuniciranja prevzema določene lastnosti slušno-govorjene komunikacije. Zato prihaja do anomalij pri pisanju, ki sledijo govorjeni besedi in negirajo pravila pisanja.  Seveda pa te anomalije funkcionirajo samo znotraj spletnega komunikacijskega kanala. Zunaj jih uporabljamo v bolj omejenem obsegu (WTF Mobitel?), bodisi zaradi želje po izstopanju, bodisi zaradi poskusa imitacije. Nič grozljivega, torej.
  • Fakt 3: Analize spletne komunikacije notorično zanemarjajo vizualne pripomočke komuniciranja. Emotikoni, ki so jih na začetku kreirali s črkami in znaki tipkovnice, so danes zapletene, večkilobajtov velike animacije, ki lahko v komunikaciji nadomestijo celotne povedi in ne samo posameznih besed oziroma pojmov. Hkrati emotikoni še bolj kažejo navezavo na spletni prostor. Drugod ne funkcionirajo.

Moji pomisleki:

  • Slovenščina bi se morala bolj zavedati (in ukrepati glede) svoje okornosti glede besednjaka fenomenov na spletu. Dejstvo (banalno, a vseeno), da leta 2008 tudi strokovna javnost in novinarji zamenjujejo pojma blog in prispevek na blogu, je…katastrofalno. In po drugi strani…zakaj bi nas skrbelo nekaj, kar v našem jeziku sploh ni definirano oziroma je zelo…skicirano?
  • Sicer je res, da splet postaja vse bolj prisotna komponenta družbenega življenja, vseeno pa je zaenkrat ta prisotnost premalo za normativnost in pretok pojmov iz spleta v družbeni kapital jezika. Če se že more nekaj premikati, bi pričakoval, da se bo več družbenih skupin oziroma strokovnjakov preselilo na splet in tako obogatilo spletni jezik.
  • Tudi spletni jezik znotraj spleta ni kodificiran oziroma konvencioniran. Kar pomeni, da obstaja verjetnost, da se dve skupini na spletu med seboj zaradi različnih ozadij v offline življenju (spet nekaj, za kar v slovenščini ni primernega nadomestila – virtualno je bedarija), ne bosta razumeli. Po moje se celoten fenomen spletne komunikacije jemlje preveč homogeno in to daje vtis agresivne drže z ozirom do offline jezika.
 

4 komentarjev na “Razmišljanje pred predavanjem o e-slovenščini

  1. b5

    Kako je šele angleže strah, ker v celem Londonu ne moreš slišati prave recimo cockney angleščine. Pa potem Slovenci prihajajo s svojo angleščino…. Panika!!!!

    Čeprav moram priznati, da me ne moti, ko nekateri ljubljančani res mrcvarijo tako angleščino, kot slovenščino s primesmi srbo-hrvaščine. Delal sem enkrat z Hrvatom, ki je uporabljal besedo full (polno). Doma, v slovenščini me ne moti beseda full, v hrvaščini pa me je full motila!

    Ah,… čudna spo pota gospodova,
    B5

     
  2. Centrifuzija

    Dve repliki imam:

    1.
    Za začetek sem pogledala inspiracijo za tvoj zapis. Mislim, da “paniko” zaganjaš predvsem ti. Program se mi zdi zanimiv in zelo na mestu. Dejstvo je namreč, da morajo učitelji slediti dogajanju, ki je blizu mulariji, da bi se ji bolj približali in jo izobraževali na sodoben način. In o tem govori program. O ogroženosti si pa ti začel.

    2.
    Sem čistunka, priznam. “Spletnega jezika” – karkoli to je – ne priznavam in ne uporabljam. Mislim, da je to bolj kot ne potuha in spodbuda za še bolj revno in nejasno izražanje. Prepričana sem, da lahko z normalno zapisano slovenščino izrazim polnoma isto in še več ljudi me bo razumelo.
    (Hkrati pa dejstvo, da so ljudje vse bolj nepismeni, pomeni dobro novico zame in me zato ne skrbi prav zelo. :))

     
  3. Alex van der Volk

    Tole bo malo offtopic, ampak vseeno upam, da dovoliš. Ljudje in strokovna javnost ter tudi novinarji zamenjujejo pojma blog in prispevek na blogu zato, ker jim nihče ni povedal za razliko med njima. Tudi sam sem delal to napako, dokler mi nisi razlike pred približno enim letom povedal točno ti

     
  4. fidodido

    “in nobenega strahu ni, da bi nas recimo prodajalka v trgovini pozdravila z “Wattcha want?””

    Ko nas bodo tako pozdravljali v trgovini poti nazaj ne bo več in bo vse govorjenje o slovenščini prepozno. Takrat bodo vsi spraševali “Kje ste pa bili prej?”

     

Vpišite komentar