In kakšna bo usoda Blogresa? Najprej, srečevanja blogerjev v živo poznajo tudi po svetu, celo z zvenečimi imeni konferenc, kongresov jih opremljajo. Morda pa je res več poudarka na nekoliko tematsko usmerjenih vsebinah; tudi naše letošnje srečanje je v podnaslovu to obetalo pa so nato dejanske vsebine nekoliko prekrile konkreten obet. Napovedana »Vrednost komuniciranja v spletnih skupnostih« je bil obet, ki je razvnel moje pričakovanje, realizacija pa me je nato rahlo razočarala. Prehajanje blogerske prakse v druge spletne skupnostne prakse (blogerski karnevali, Facebook, YouTube, forumske transformacije in pd.) bi bila dovolj aktualna vsebina okoli katere bi lahko nanizali teme. Seveda pa ne smemo pozabiti, da so morali organizatorji zagotoviti tudi materialno plat in kot vedno: »namen posvečuje sredstvo«. Zato si ne zaslužijo kritičnega ošvrka njihovega napora, ki se pojavlja v zapisih naše blogosfere.

Seveda pa je legitimno tudi drugačno videnje prihodnosti; sam sem npr. letos drug popoldan sledil le preko video zveze. Rečem lahko, če in ko nam bodo programske rešitve omogočale tudi ceneno kolektivno dvosmerno komunikacijo, si prav dobro predstavljam Blogres XX kot »virtual only« dogodek. Pri Skypu, kot smo lahko zvedeli, že razmišljajo o videokonferenčni različici komunikacije.

In seveda kakšno plenarno predavanje tipa Gerd Leonard je vsekakor vredno vse pozornosti blogerjev, kot je bil zame tudi Turkov nastop prav simpatičen slovenski prispevek v to nekoliko bolj global(izacijsko)no perspektivo blogarije. Blogres torej ni bil za vse in vsem »udarec v prazno«, blogosfera pri nas pa je prav toliko v krizi ali pa toliko cveti kot povsod po svetu.

- Kongres: meni se zdi fino, da se zadeve skušajo postaviti v neke okvire. Navsezadnje je blog samo medij in propagiranje dobrih praks je nekaj pozitivnega za vsak medij.

- Blogosfera: to je mit. To združenje vseh blogov. Blogi so enaki spletnim stranem. Povežejo se sicer v času krize, motivator je ponavadi zunanji moment, ampak tisti trenutek, ko kriza mine, so spet vsak zase.

- Javnost: Da bi javnost sprejela nov medij, ga mora najprej znati uporabljati oziroma razumeti njegove prednosti. Brez tega bi težko uporabljal katerokoli stvar na tem svetu.

Jaz danes na bloge gledam samo kot na glavo obrnjene forume (torej fokus na piscu, okrog katerega se zbere peščica bralcev), ali pa manjše socialne mreže, kjer se par blogerjev “eden drugega bere”, kot se temu reče. To zame ni nekaj, o čemer bi moral na veliko razpravljati na kakšnem kongresu. Nenazadnje, spletni forumi so dlje časa na sceni kot blogi, pa se ne spomnim, da bi imeli forumaši kakšen kongres. Edino kar se je res zgodilo je to, da je del ljudi s forumov odšel in začel pisati bloge.

Upam pa si trditi, da širša javnost blogosfero ni sprejela kot nek nov medij, vreden kakršnekoli pozornosti. To je tudi razumljivo, saj se Blogosfera za razliko od “resnih” medijev praktično nikjer ne oglašuje, ni jumbo plakatov in ni TV spotov, na drugi strani pa je (prosti) čas danes še bolj kot kadarkoli vreden zlata in Blogosfera ga kuri v neomejenih količinah. To velja tako za resne pisce blogov (ki delajo – torej dejansko pišejo bloge), kot tiste, ki to goščavo prebirajo.

To, da bi “šrot bloge” moral nekdo brisati je po moje povsem nesprejemljivo, razumem pa to idejo s stališča nekoga, ki je bil novinar (če prav vem, si delal oziroma pisal za Dnevnik) in gleda iz tega (profesionalnega) stališča. Jasno je, če bi imel na spletni strani dnevnik.si ali 24.ur vsak pravico nabijati kakor ga je volja, teh spletnih strani verjetno ne bi pogledal nihče več. Samo Blogosfera pač ni to in verjetno nikdar ne bo.

Krizo blogosfere jaz vidim predvsem v dejstvu, da tega sranja ne bere nihče razen blogerjev.