Blood Money album cover

Tom Waits je s svojim počenim glasom do mene ponovno prišel preko premikajočih se slik. Vsaj mislim, da je. Nekako se ne morem odločiti, ali sem prej videl film “Down by law” ali sem Waitsa prej spoznal v bežigrajski knjižnici.

Živo pa se spomnim, kako sem poleti 2002 kupil njegovi zadnji zgoščenki “Alice” in “Blood money” ter jih zavrtel svojemu prijatelju, Borji Jeliču, poznanemu tudi kot DJ Ivol-u. Njegova reakcija: “Ne vem, zakaj moraš v avtu te p`jance poslušat!”

Da ima Waits glas kot patroni kakega lokala s poskočnim imenom “Pri zmajčku” ali “Pri veseli krigli” je prej plus kot minus. Menim namreč, da je več kot polovica šarma in čara njegovih pesmi ravno v interpretaciji, to pa dokazuje tudi Waits sam, ki je kvalitetno odpel že nekaj priredb. Tako kot zna on sam.

Na nek način bi ga lahko imeli za brata Nicka Cavea – oba umetnika se namreč ukvarjata z umazanim svetom, z blatom pred pivnicami in s temnimi stranmi življenja. Čeprav gre Nick mogoče v svoji patološkosti še korak dlje.

Priporočam:

Če vam po teh treh albumih ne prekipi, pa še vse ostalo.

Zanimiva podrobnost – Tom Waits živčno preprečuje pojavljanje svojih sklad v kakršnihkoli oglasnih sporočilih. “Če hoče Michael Jackson delati za Pepsi, naj si kupi obleko in se preseli k njim!” je izjavil Waits. In še vprašanje: Se ni skladba Coney Island Baby pojavila v nekem slovenskem oglasu?

Zemanta Pixie

Podpri nas!


Danes je nov dan

Če so ti vsebine tega bloga všeč, ga podpri prek donatorske platforme Nov dan