V bistvu sem vesel, da nisem šel…

31.08.2008MusicOsebno

Ennio Morricone med filmskimi skladatelji ni bil moja prva ljubezen. Niti druga ne, se pa vseeno uvršča med prvih pet mojstrov glasbe za film. Tort za ušesa v svetu oči.

Ennio uspe s svojo glasbo preseči filme, za katere piše. To ni taka redkost, vseeno pa je italijanski maestro to sposobnost pripeljal do viška. Navsezadnje, kričanje iz uvodnih sekvenc filma The good, the bad and the ugly sedaj skače iz vsake pop konzerve.

Seveda se pri meni vedno pojavi vprašanje, kako ostali ljudje dojemajo filmsko glasbo. Jo sploh slišijo? Eno od pravil pisanja filmske glasbe je ravno imerzija, zlitje slušnega polja z vidnim, da se zdi, kot da igralci zvenijo in se glasba vidi. Da med njima ni ločnice. In vseeno…da je glasba prepoznavna. Da gledalec prepozna Elfmanovo šepetanje in Zimmerjevo bobnenje. Da sliši kompleksnost Williamsa in minimalističnost Serre. In da glasbo prepozna tudi mimo filma. Mimo vizualne podlage.

Da se masi žvižga za “pravo” filmsko glasbo, pričajo že podatki o prodaji zgoščenk. Bistri producenti v želji za čim večjim dobičkom na trg ponavadi vržejo dve različici glasbe iz istega filma. Na prvi ponavadi napaberkujejo skladbe različnih izvajalcev, ki jih lahko za nekaj sekund slišimo v samem filmu, na drugem ploščku pa je glasba, t.i. the score celotnega filma. Mislim, da mi ni potrebno poudarjati, da se zgoščenki na trgu obnašata zelo različno, vsi kupci pa so prepričani, da so oni kupili tisto pravo glasbo iz filma.

Filmsko glasbo sem začel spremljati zelo zgodaj, eden najbolj živih spominov nanjo pa je bil lov za zgoščenko Dannyja Elfmana in film Batman. Prvič sem celotno zvočno zgodbo za Burtonovega Batmana slišal še v času C predvajalnikov, si jo izposodil v knjižnici Otona Župančiča in presnel na navadno TDK kaseto. Čez nekaj let je prišel k hiši še CD-kopirnik in ponovno sem se odpravil v knjižnico, kjer sem ugotovil, da Burtonov CD pogrešajo in da ga je najverjetneje nekdo sunil. Tako je za zgoščenko ostalo sam zapis v bazi Cobiss (zanemarimo dejstvo, da obstaja dve zgoščenki iz filma Batman, drugo je izdal Prince, v Cobissu pa sta na enem zapisu združena oba umetnika).

Do prihoda digitalne dobe sem v svoji zbirki nabral več deset zvočnih podlag večinoma hollywoodske produkcije, med katere sodi tudi trilogija dvojnih albumov iz prvotne Vojne Zvezd in večina kolekcije izpod peresa Hansa Zimmerja, mojstra reprodukcije. Na koncerte mojstrov ne bom hodil. Malo zaradi hrupnega občinstva, ki v veliki večini primerov maestrove koncerte koristi za nabijanje estradnih točk, malo pa tudi zato, ker je filmska glasba ena najbolj intimnih žanrov na svetu. In tega se ne da poslušati v dvorani. Četudi je za dirigentskim pultom sam maestro.

Robert, hvala za navdih.

 

2 komentarjev na “V bistvu sem vesel, da nisem šel…

  1. Robert L. Tuva

    Prosim. Torej ne spremljaš Dela, samo Dnevnik? 🙂

    Dretje v DUZ je baje posnemanje hijen.

    Sam sem poslušal igranje Gospodarja prstanov (H. Shore) v Galusovi dvorani, še kar dobro, ampak boljše mi je skupaj s filmov ali pa res, tako kot si rekel, sam s slušalkami recimo.

     

Vpišite komentar