Za nedoločen čas

01.10.2008Osebno
CALL FOR HELP! If you are driving in Birmingha...

Ko so me v prvem razredu osnovne šole vprašali, kaj bom, ko bom velik, sem z velikim ponosom na črto napisal ARHITEKT. Zakaj? Mislim, da zato, ker se je beseda ARHITEKT slišala veliko bolje kot ČISTILKA, POLICAJ oziroma ZDRAVNIK.

Potem sem pri slovenščini ugotovil, da je ARHITEKT povezan z matematiko (bljak bljak) in fiziko (bljak) in da to ni zame. Da bi bil veliko raje NOVINAR. Zakaj? Ker znam pisati zgodbice in proste spise. To idejo sem potem uspešno realiziral in postal NOVINAR.

Najprej televizijski (dobro, šolski časopisi ne štejejo), nato pa še časopisni in na koncu spletno-televizijski. In seveda sem že kar pri prvi zaposlitvi na študentsko napotnico trdil, da bom to počel celo življenje. Da bom novinar (kadrovsko) največje medijske hiše pri nas (RTV) in da je ta zadeva zaključena.

Itak, da ni bila.

Potem, ko so mi najprej napačno podpisali punco in nam rihtali nemogoče pogoje dela (Resnična resničnost ni bila nikoli paradna oddaja RTV), sem se oziral po drugih priložnostih za delo. In pogodbeno delo dobil na časopisni hiši Dnevnik. Kjer sem bil v prvi tretjini svojega enoinpolletnega staža nekaj časa celo “desna roka” urednika za spletno uredništvo, na koncu pa “nesposoben lenuh”.

Za nesposobne lenuhe (rednih) služb ni. Zato sem dal odpoved.

Nekje med mojo tranzicijo od junaka do bedaka na Dnevniku je Barbara dobila službo na Innovatifu (član skupine Futura Group). V sklopu stroke, nad katero sem kot novinar gledal zaničevalno, saj s(m)o bili novinarji in oglaševalci ujeti v nekakšen sadistično-mazohistični odnos. Vseeno je bilo to prvič, da sem sploh pomislil na možnost premika v drugo sfero. Onkraj meja vesti in poročila. Onkraj avtorskih pogodb, celodnevnih delavnikov in relativno malo denarja.

V času, ko sem potiho že načrtoval odhod iz novinarstva, sem se čisto po naključju (oziroma po službeni dolžnosti) po dolgem času spet srečal s Katjo Krasko. In vem, da sem njeno izjavo že citiral, ampak resno…dobra je. “Novinar si lahko do petindvajsetega leta…potem moraš v službo,” sva se hecala ob prevzemu testnega MacBook Air prenosnika.

V vsakem hecu je nekaj resnice.

Na Innovatif sem prišel nekaj tednov po diplomi iz novinarstva. Isn`t that ironic? Ne vem, kako se je vse tako hitro poklopilo (selitev, diploma, služba), ampak sem vesel, da sem vse skupaj uredil v enem zamahu. Če me blog ne vara, sem začel delati maja (spet ironično – v mesecu, ko praznujemo praznik dela), po  nekaj mesecih uvajalnega dela na avtorsko pogodbo pa sem prvega oktobra začel redno delovno razmerje za nedoločen čas. Carsko, a?

Reblog this post [with Zemanta]
 

3 komentarjev na “Za nedoločen čas

  1. chef

    Bravo!

    Jaz imam obratno zgodbo. Nikoli nisem hotel postat novinar. Ampak sem dobro pisal in dobil službo prek študenta. Postalo mi je všeč. Najbolje je, da se ne jebem s politiko in s posli, ki ljudi spravljajo v slabo voljo. Z našim medijem ljudi razveseljujemo, vsaj tako se trudimo. Jih vzpodbujamo da kvalitetno preživijo prosti čas. Vedno se trudimo biti pozitivni. No, tak novinarski posel je pa že lepši.

    No, in po desetih mesecih študentskega dela sem 1. oktobra tudi jaz začel redno delovno razmerje za nedoločen čas. Kot novinar – urednik.

    Pri 25 letih 😆

    Ko te naslednjič srečam, zadnjič sem te že, ampak načeloma ne težim ljudem, ki jih bežno poznam samo z interneta, te pa pocukam in dam za pivo ali kofe, če boš imel čas.

    Srečno! (imava že en dan manj do penzije!)

     

Vpišite komentar