Parafraza Crnkoviča: Pišem, da mislim…

20.10.2008JavnoOsebno
KYOTO, JAPAN - FEBRUARY 9: Ichimame, an 19-year-old maiko or young geisha, sits at a computer to write her internet blog at a teahouse in Kamishichiken on February 9, 2007 in Kyoto, Japan. A trainee geisha, 19-year-old Ichimame is writing an Internet blog (http://ichi.dreamblog.jp) which is giving a rare insight into a secretive world of geishas, opening a small window onto a world shrouded in mystery and often misunderstood, and at the same time providing inspiration for teenagers thinking about following in her footsteps. Kamishichiken is the oldest of the five entertainment areas in Kyoto, where there are estimated to be about 280 geiko and maiko compared to tens of thousands of geisha in Japan at their peak in the 1920s. (Photo by Koichi Kamoshida/Getty Images)

Je mogoče, da so blogi nekakšna nadgradnja klasičnih medijev? Vsaj v primeru slavnega Crnkovičevega citata, s katerim je pred leti prodajal časopis Delo.

Vsake toliko se namreč ob pregledu slovenskih blogov ustavim in ugotovim, da se blogerji vedno bolj pogovarjajo sami s sabo. Moje vprašanje je: Ali blogerji pišejo, zato da mislijo?

Na to sem se spomnil ob blogu my life prej in potem, ki ga na tem mestu izpostavljam samo zato, ker je v meni sprožil to razmišljanje (in ker mi je besno pisanje o estrihih narisalo nasmešek na obraz). Blog sem povezal z novico, ki sem jo našel med zbiranjem materiala za tokratnjo izdajo E-demokracija.si, kjer ljudje z mobilnimi telefoni snemajo dogodke okrog sebe, nato pa posnetke izmenjujejo po spletu.

Fenomen ni nov. Navsezadnje ljudje realnost že vrsto let doživljajo skozi prizmo množičnih medijev, vendar pa je šlo dosedaj skoraj vedno za pasivno potrjevanje resničnosti. Pri blogih se mi zdi, da dobijo ljudje bolj enakopraven položaj s “čarovniki na odru”. Da tudi sami sooblikujejo in utrjujejo svojo realnost.

Medijsko platno in škarje, ki jih ljudje dobijo v roko s pisanjem blogov, tako dobi neko neznano dimenzijo, ki ima hkrati veliko večji vpliv na pisca in je zanj obenem veliko bolj škodljiva. Zakaj škodljiva?

Komunikologi poznamo pojem narkotične disfunkcije medijev, ki sta jo vpeljala sociologa Paul Lazarsfeld in  Robert Merton. V bistvu gre pri tej funkciji zato, da se zaradi prekomernega spremljanja novic o določenih fenomenih ljudje premalo osredotočajo na dejansko delovanje v zvezi s taistimi fenomeni. Ali blogerji to disfunkcijo nadgrajujejo?

Poglejmo recimo nedavni Blog Action Day, ki je bil letos posvečen revščini. Takole pišejo avtorji akcije: Today thousands of bloggers will unite to discuss a single issue – poverty. We aim to raise awareness, initiate action and to shake the web! Po avtorjem lastnih statistikah se je letošnjega Blog Action Day prireditve udeležilo 12,836 spletnih mest oziroma blogov, prispevke pa je po ocenah prebralo skoraj štirinajst milijonov ljudi.

Zdi se mi, da je to najbolj viden simptom informacijske družbe oziroma blogerske češnje na informacijski torti. Ljudje z blogi komunicirajo predvsem zaradi njim lastnih vzrokov, med katere (upam) sodi tudi smiselnost komunikacije. Vendar pozabljajo oziroma se ne zavedajo, da pisanje o problemih ni dovolj. Jasno, da se v komunikacijski družbi propagira predvsem oziroma samo komunikacija, vendar pa morajo komunikaciji slediti tudi dejanja oziroma realizacija komunikološkega procesa.

V Guardianovem komentarju zgoraj omenjene blogerske mobilizacije avtor med drugim napiše:

I do have one problem with blog action day, however. As well as giving time to take part in the blogging, the website encourages people to donate money – a day’s earnings is the suggestion – to a good cause. As director of a charity that relies on such donations from the public, I have no quarrel with that.

Yet the official partner recommended for blog action day is the Global Fund to fight Aids, tuberculosis and malaria. This is one of the richest funds in the world, already supported by governments to the tune of over £6bn to date. Unless your daily earnings are up there with those of Bill Gates, who has given the fund over £250m, you might like to choose a charity (War on Want or any other) that needs your money more. Vir

Ironija je dvojna – blogerji pozivajo k dejanjem. Na koga je poziv usmerjen? Kdo bi moral nekaj ukreniti? In še naprej – veliko ljudi bo v komentarjih tega prispevka skoraj zanesljivo napisalo frazo “že poziv sam je dejanje v pravo smer” in tako izpostavilo ključni problem. Poziv ni dejanje. Dejanje je odziv na poziv.

 

7 komentarjev na “Parafraza Crnkoviča: Pišem, da mislim…

  1. ervinator

    “Zdi se mi, da je to najbolj viden simptom informacijske družbe oziroma blogerske češnje na informacijski torti. Ljudje z blogi komunicirajo predvsem zaradi njim lastnih vzrokov, med katere (upam) sodi tudi smiselnost komunikacije. Vendar pozabljajo oziroma se ne zavedajo, da pisanje o problemih ni dovolj.”

    Ni mi jasno, kako lahko pišeš tako kolosalne neumnosti. Še vedno ne dojameš, da je “blog” v resnici spletni dnevnik, njegov temelj pa je to, kar pisec sam želi, ne pa nekaj, kar bi se po tvojem (ali po kom iz FDV) mora zavedati. Iz neumnosti o tem, da nekdo nekaj mora (se zavedati blogoloških neumnosti), potem sledi še banalno neumna delitev spletnih dnevnikov na “bloge” in banalne dnevnike.

     
  2. Centrifuzija

    Ervinator, mislim, da ljubko dramatiziraš. In že slutim zabavno debato. Sicer pa ne vem, zakaj se dreku ne bi smelo reči drek, če ti smrdi in zgleda kot drek. Nenazadnje sam praviš Domnu, da piše neumnosti, on pa tudi kritično razmišlja o eni skupini blogov (resnici na ljubo je ta skupina kar velika), ki piše banalnosti in očitno bolj malo razmišlja o tem, kdo to sploh bere.

    Domen, pričakuj še malo napadov. Me pa veseli, da si se tudi ti obregnil v to neumnost od blog action dneva. Jaz sem se lansko leto, pa sem tudi pokasirala nekaj nasprotnikov. Nekemu Kitaju sem potem poskušala razložiti, kaj se mi zdi osnovni problem in zakaj se mi zdi “blog action day” uporaben le za čiščenje slabe vesti, pa nisva prišla do konca.

     
  3. ervinator

    Centrifuzija, mojega komentarja nisi razumela. V resnici si poanto hudo zgrešila (nisem se obregnil ob blog action day). Ne gre za to, da Domen kritično razmišlja o eni, drugi ali tretji skupini “blogov”, ampak je problematično že samo bedasto izhodišče (ki ga na FDV-ju menda furata Petrič in Oblakova), da je pravi “blog” nekaj več od spletnega dnevnika in da bi se morali “blogerji” zavedati nekega višjega poslanstva. Odtod potem Domnove neumnosti, da bi morali “blogerji” pisati z namenom aktivne družbene akcije, vse ostalo pa da so banalni dnevniki.

     
  4. dr. Onyx

    @Centrifuzija, blazno resno o dreku. Če drek ne bi smrdel, bi ljudje nosili direkt iz riti v usta. To je s stališča inteligentnega kreativizma kar dobro poštudirano.

     
  5. alcessa

    Vendar pozabljajo oziroma se ne zavedajo, da pisanje o problemih ni dovolj.

    Domen, upam, da si vsaj pomislil, če že napisal nisi, da pa mogoče kateri od nas opisovalcev revščine marsikaj v resnici tudi NAREDI – za druge, se ve, ne le zase? Mene bi res zanimalo, koliko od nas blogerskih ovc v resnici prispeva, če ne drugega, pa vsaj cekinčke, in to za namene, za katere na podlagi informacij, ki so nam dostopne, smatramo, da niso slabi. Anketa? Skoraj bi si upala staviti glavo, da priporočilo (Global Fund…) deluje samo na nekatere, vsi ostali pa prispevamo komu drugemu.

    A moram razlagati, zakaj se blogerji donatorji neradi izrecno hvalimo s svojim “altruizmom”?

     
  6. Centrifuzija

    Ervinator, mislim, da sem čisto dobro razumela tvoje pisanje in v prvih sedmih vrsticah, ki sem jih napisala tebi, nisem omenila nobenega blog action dneva. Definicije posameznikov (s FDV, FF ali tvoje pametovanje) me niti ne zanimajo, se pa strinjam, da je blog marsikaj in ne le kakšen banalen spletni dnevnik. Zanima me, kje si ti v zgornjem Domnovem besedilu prebral, da bi pisci blogov karkoli “morali”.
    Če bi kaj zares morali (in to je moje mnenje), je, da bi morali upoštevati, da je njihova komunikacija javna in da jih nekdo bere. Saj tudi ne hodiš po cesti in blebečeš, če te nihče ne posluša. Zato se mi zdi nujno, da pisec ve, zakaj in kaj piše. Tipični odgovor, da piše zase, ne velja – zase pišeš v zvezek, ne pa javno.

     
  7. ervinator

    Centrifuzija, res nisi razumela. Jaz sem za neumnost označil trditev, da je “blog” nekaj več kot pa le banalni spletni dnevnik. Takšna trditev je neumna, ker je banalna: to je enako, kot če bi rekel, da je “blog” marsikaj in ne le “banalni blog”. Opisana neumnost namreč izvira iz delitve spletnih dnevnikov na “bloge” in banalne spletne dnevnike. Mojega očitka glede Domnovega “morati” ne razumeš ravno zaradi tega, ker ne razumeš, v čem je neumnost takšne delitve spletnih dnevnikov.

    P.s.: To velja ne glede na to, ali drugi del tvojega komentarja o “blog action dayu” ne nanaša na moj komentar.

     

Vpišite komentar