KYOTO, JAPAN - FEBRUARY 9: Ichimame, an 19-year-old maiko or young geisha, sits at a computer to write her internet blog at a teahouse in Kamishichiken on February 9, 2007 in Kyoto, Japan. A trainee geisha, 19-year-old Ichimame is writing an Internet blog (http://ichi.dreamblog.jp) which is giving a rare insight into a secretive world of geishas, opening a small window onto a world shrouded in mystery and often misunderstood, and at the same time providing inspiration for teenagers thinking about following in her footsteps. Kamishichiken is the oldest of the five entertainment areas in Kyoto, where there are estimated to be about 280 geiko and maiko compared to tens of thousands of geisha in Japan at their peak in the 1920s. (Photo by Koichi Kamoshida/Getty Images)

Je mogoče, da so blogi nekakšna nadgradnja klasičnih medijev? Vsaj v primeru slavnega Crnkovičevega citata, s katerim je pred leti prodajal časopis Delo.

Vsake toliko se namreč ob pregledu slovenskih blogov ustavim in ugotovim, da se blogerji vedno bolj pogovarjajo sami s sabo. Moje vprašanje je: Ali blogerji pišejo, zato da mislijo?

Na to sem se spomnil ob blogu my life prej in potem, ki ga na tem mestu izpostavljam samo zato, ker je v meni sprožil to razmišljanje (in ker mi je besno pisanje o estrihih narisalo nasmešek na obraz). Blog sem povezal z novico, ki sem jo našel med zbiranjem materiala za tokratnjo izdajo E-demokracija.si, kjer ljudje z mobilnimi telefoni snemajo dogodke okrog sebe, nato pa posnetke izmenjujejo po spletu.

Fenomen ni nov. Navsezadnje ljudje realnost že vrsto let doživljajo skozi prizmo množičnih medijev, vendar pa je šlo dosedaj skoraj vedno za pasivno potrjevanje resničnosti. Pri blogih se mi zdi, da dobijo ljudje bolj enakopraven položaj s “čarovniki na odru”. Da tudi sami sooblikujejo in utrjujejo svojo realnost.

Medijsko platno in škarje, ki jih ljudje dobijo v roko s pisanjem blogov, tako dobi neko neznano dimenzijo, ki ima hkrati veliko večji vpliv na pisca in je zanj obenem veliko bolj škodljiva. Zakaj škodljiva?

Komunikologi poznamo pojem narkotične disfunkcije medijev, ki sta jo vpeljala sociologa Paul Lazarsfeld in  Robert Merton. V bistvu gre pri tej funkciji zato, da se zaradi prekomernega spremljanja novic o določenih fenomenih ljudje premalo osredotočajo na dejansko delovanje v zvezi s taistimi fenomeni. Ali blogerji to disfunkcijo nadgrajujejo?

Poglejmo recimo nedavni Blog Action Day, ki je bil letos posvečen revščini. Takole pišejo avtorji akcije: Today thousands of bloggers will unite to discuss a single issue – poverty. We aim to raise awareness, initiate action and to shake the web! Po avtorjem lastnih statistikah se je letošnjega Blog Action Day prireditve udeležilo 12,836 spletnih mest oziroma blogov, prispevke pa je po ocenah prebralo skoraj štirinajst milijonov ljudi.

Zdi se mi, da je to najbolj viden simptom informacijske družbe oziroma blogerske češnje na informacijski torti. Ljudje z blogi komunicirajo predvsem zaradi njim lastnih vzrokov, med katere (upam) sodi tudi smiselnost komunikacije. Vendar pozabljajo oziroma se ne zavedajo, da pisanje o problemih ni dovolj. Jasno, da se v komunikacijski družbi propagira predvsem oziroma samo komunikacija, vendar pa morajo komunikaciji slediti tudi dejanja oziroma realizacija komunikološkega procesa.

V Guardianovem komentarju zgoraj omenjene blogerske mobilizacije avtor med drugim napiše:

I do have one problem with blog action day, however. As well as giving time to take part in the blogging, the website encourages people to donate money – a day’s earnings is the suggestion – to a good cause. As director of a charity that relies on such donations from the public, I have no quarrel with that.

Yet the official partner recommended for blog action day is the Global Fund to fight Aids, tuberculosis and malaria. This is one of the richest funds in the world, already supported by governments to the tune of over £6bn to date. Unless your daily earnings are up there with those of Bill Gates, who has given the fund over £250m, you might like to choose a charity (War on Want or any other) that needs your money more. Vir

Ironija je dvojna – blogerji pozivajo k dejanjem. Na koga je poziv usmerjen? Kdo bi moral nekaj ukreniti? In še naprej – veliko ljudi bo v komentarjih tega prispevka skoraj zanesljivo napisalo frazo “že poziv sam je dejanje v pravo smer” in tako izpostavilo ključni problem. Poziv ni dejanje. Dejanje je odziv na poziv.

Podpri nas!


Danes je nov dan

Če so ti vsebine tega bloga všeč, ga podpri prek donatorske platforme Nov dan