Nanizanka Strasti

21.11.2008Recenzije

Včeraj drugič gledam najnovejšo slovensko telenovelo Strasti.

Prvo kar zmoti, so seveda vloge. Dva kao neka menedžerja, ki se vozita po morju in krmilita vsak s svojim krmilom, čeprav je barka ena in ženske, ki naročajo neke blazno zapletene koktajle in se pogovarjajo o tem, kako bi rade seksale. Potem neki umetnik in fizik – edina razlika med temi dvemi naj bi bila v tem, da so umetniki v gatah, fiziki pa hlačah. Hočem reči – vloge zelo nedodelane in zelo vesoljske.

Druga stvar je način snemanja. Občutek imam, kot da so vse snemali v trominutnih izsekih. Nikjer ni občutka razvijanja, vse je snemano zelo statično in zaprto. Še kot junaki hodijo po ulicah, se zdi, kot da so zatavali v najbolj odročen kraj Rakove Jelše, saj ni poleg njih na ulici nikogar. Celotna zadeva je posneta zelo monološko, občutka dialoga ni.

Tretja stvar je jezik. JEZIK! V času, ko so vsi oglasi polni maximajzanja in superšajnanja, naši junaki govorijo tako, kot bi jih cepil Cankar. In cepivo ne bi držalo stoodstotno. In potem vsakemu od igralcem malo spodrsne, vse skupaj pa se sliši zelo zlagano.

Četrta stvar so seveda zapleti. A mi lahko kdo pove, o čem se sploh gre? čri čri čri Hvala lepa.