Electronic Arts: Burnout Paradise

11.02.2009GamesRecenzije

Spet smo na cesti, spet ga žgemo mimo vseh pravil in spet je tukaj ubijalski sountrack. Se bo EA z Burnout Paradise opravičil za zadnji Need for Speed?

  • Več svobode! bi bil prvi vtis nove dirkačine, ki si sposoja iz franšize Need for Speed in novejše igre Mirror’s edge. Drugačen koncept, drugačna fizika in boljši vtis vožnje po cesti in nad njo. Akrobacije so vgrajene serijsko, avtomobili pa niso imuni na zid. Trki so spektakularni, sumim, da so si programerji ogledali kar nekaj pravih crash testov. Proge niso vezane na trase, ampak lahko dejansko dirkaš od katerekoli točke do katerekoli točke. Boljše kot prej, prav tako je zelo dobro razdelana odprost posamezne proge, kjer je važno samo to, da na točko B iz točke A prideš čimhitreje. Četudi skočiš čez kanjon oziroma uporabiš drugo pot, za katero GPS pravi da “not on my map“.
  • Manj zgodbe! bi bil drugi vtis, kjer sem pogrešal boljši uvod oziroma neko zgodbo. Tukaj je vse bolj prosto, dobivaš sicer točke za zmage in posledično boljše avtomobile, manjka mi razlog. Točke niso dovolj. Na nivoju zgodbe je ni čez Need for Speed: Most Wanted.
  • Boljša glasba! Pozdravni Guns and Roses, Seether in Faith no More. Nažiganje gre zelo dobro z zvočno kuliso avtomobilov in mesta. Minus? Avril Lavigne.

Največja novost je preklapljanje med avtomobili in motorji,  s katerimi dirkamo. Druga največja novost je že prej omenjena svoboda, kjer so proge bolj odprte in manj linearne. Manjša kritika leti ravno na odprtost v kombinaciji s pomanjkanjem zgodbe, ki uvaja neko brezciljnost. Ampak vseeno – Take me down to the paradise city..