Laibach – Ljubljana, Cankarjev dom (18.4.2009)

18.04.2009Music

Po težki mašineriji se je prav prilegel bolj mehek pristop do wagnerjevske tehnaže. Laibach, ki je po Bachu pod tipke in stikala vzela še Wagnerja, pisca soundtracka za tretji rajh, nadaljuje z združevanjem nezdružljivega. Če so mehkega Bacha elektrificirali in ga s tem potehnoizirali, je Wagner doživel elektro-jazz priredbo, ki gladi robove in iz nesmrtnih bojevnic dela zasanjane deklice.

Tri najbolj znana Wagnerjeva dela, Uverture v Tannhäuserja, Siegfridove Idile ter Ježe Valkir, so tako v povezani suiti Volkswagner izveneli približno tako kot predelan Vangelisov soundtrack v filmu Blade Runner – in glej, tudi tukaj so se ustvarjalci poigrali z lasersko osvetlitvijo in posnetki starih promo-filmov nacistične Nemčije.

Volkswagner tako ponuja sprehod skozi oblazinjeno celico norosti druge svetovne vojne, podkrepljene s posnetki nacističnih promo-filmov. Za razliko od dinamičnega in tekočega LaiBacha je VolksWagner ostrejši, bolj zatikajoč se, vseeno pa predstavlja dober spoj med dvemi izvedbeno podobnimi ideologijami – Laibachom in Wagnerjem.