No, tole je bilo čisto neplanirano, hkrati pa sva si po vsej verjetnosti zjebala vse organe in tkivo. Najprej sva rekla, da greva samo do Murgel. Tako, malo v šetnjo. Pih pa kiberpipovci, ki so se že ob sedem trideset bahali na Twitterju, da so zdaj pa že na ne-vem-kateri postaji in da grejo cel krog. Cel krog?! 30+ kilometrov? Naj citiram reklamo za jogurt – “Japajade!”
V Murglah srečava Sašo. Hodi v nasprotno smer od najine. Malo počebljamo, gremo naprej.
Murgle so šle mimo, pri Dolgem mostu debata – greva nazaj skozi mesto? Ma ne, kaj boš pa počela doma, daj greva tle pogledat za štreko, tam še nisem bil. OK, greva. In sva, v stilu Pipija in Melkijada tudi šla.
Hodiva naprej, iz Dolgega mosta proti…saj ne vem kam. Nekam, kjer so bile markacije. Pa table z napisom “neki neki krajinski park”. Prvič slišim, prvič vidim. Vse je za nekaj dobro. Hodiva in debatirava. Malo naju že krivi lakota, ni to samo do Murgel in nazaj, počasi se bližava tretji kontrolni točki (štartala sva na sedmi).
V Kosezah se odločiva – rabiva energijo in greva do konca. Kje bova našla energijo? V trgovini! Skoraj vlomiva v štacuno, prodajalka malo prestrašena, po moje sva takrat že malo smrdela. “`Mate čokolado?” Nimajo. Majo nek oves, stlačen v tablico in turški med. Vzameva turški med in vodo. Naprej do zmage.
Medu zmanjka, vode tudi, plastenke grejo z nama. Zagotovo bo kje kakšna kanta za recikliranje. Japajade. Mimo bajerja, modelarji se furajo z ladjicami, prvič vidim WTF. WTF je neka plastična cev, ki simulira anus in črevesje, zraven podporniki društva Svit delijo letake za pregled danke. Greva mimo, se sliniva ob vonju pleskavic.
Bajer za nama, počasi se bližava Bežigradu. Mlekarne, Mercator, faks. Srečava Pengovskega. “Za domovino…”, on pa nazaj “S Titom v kino!”. Malo počebljamo, samo še dve postaji ima do cilja, prasec, gremo naprej.
Mimo AMZSja, proti Žalam. Spet lakota in žeja. Na Žalah ni nič, hodiva naprej. BTC se bliža. Planeva v Tuš, lušta se mi tunin sendvič. Nimajo. Krasno. Majo pica žepke. Dajte. Zraven pobaševa še vodo in snickers. Pojeva in greva.
Mimo vojašnice Staneta Rozmana, tanki za ograjo, na levi strani kopljejo jamo, nasmeteno je z listki, kjer se v polpismeni slovenščini jezijo nad Jankovičem. Hodiva naprej.
Ob ljubljanski obvoznici, rahlo se zgubiva. Čisto narahlo. Suvereno korakava mimo norišnice, spet najdeva ritem, počasi se pozna hoja. Sediva na klopi in preklinjava. Jebene noge. Greva naprej.
Prideva pred goro. No, Golovec. Finiš. Kao. GPS kaže od oka tri kilometre. Po gozdu. Dobro, samo da ni medvedov. Mimo švigajo kolesarji. Bleferji. Hodi, če si dec!
Golovec je maderfaker. Malo si zjeban, malo se ti zdi, da je za naslednjim ovinkom konec. Pol kilometra do cilja Baja prijavi: “Ne morem, bom počakala, pridi me iskat z avtom!” Odgovor je jasen: “Od kje ti ideja, da bom danes sposoben pritiskati na pedala?” Greva naprej.
Zakorakava v finiš ravnino. Še zadnji klanec navzdol, čez semafor in domov. V komo.
