Ogabno

01.06.2009Osebno

I.

“Ogabno,” je zamrmral in z roko priškrknil zaveso. Ulica je bila prazna, kot se za ulico ob treh zjutraj spodobi, na drugi strani ceste pa je stal avto. Videlo se je, da ima dva potnika, več pa s take razdalje ni bilo mogoče videti. Vseeno je vedel. “Policaji že cel teden visijo pred mojo hišo,” se je na glas začudil.

Zagrnil je zaveso in se prestavil v dnevno sobo. Stanovanje je bilo majhno, v tretjem nadstropju, na hodniku pa se je v temi skoraj spotaknil. “Joj, nisem te videl,” se je opravičil, v odgovor pa dobil skoraj neslišen stok. “Ah, najbrž spi,” si je rekel in se tipajoč premaknil do okna v dnevni sobi. Še vedno so bili tam. “Ogabno,” je skorajda zaklel. Potem je zadremal.

Zbudil ga je krik. Je nekdo res zakričal ali je bilo to vse samo v njegovi glavi? Prižgal je luč, vse je bilo mirno. “Si tudi ti kaj slišal?” je vprašal in v odgovor dobil nikalnici podoben glas. Ura je bila pet zjutraj, avtomobila pa ni bilo. “Najbrž imajo dovolj nadlegovanja in nadziranja navadnega človeka,” se je zasmejal sam pri sebi in se oblekel. “Danes bom malo pozen,” je rekel na glas, “vi pa bodite pridni in se lepo obnašajte!” jim je še zabičal in dvakrat zaklenil vrata. Nikoli se ne ve.

II.

“Ogabno,” je zavzdihnil in prelistal mapo, ki je ležala na mizi. Pisarna je bila prazna, kot se za pisarno ob šestih popoldne spodobi, za mizo sta poleg njega sedela še dva sodelavca. “Kako nam je uspelo kaj takega spregledati?” se je na glas začudil.

Zaprl je mapo in stopil do okna. Pisarna je bila majhna, v petem nadstropju, na poti do okna pa se je skorajda spotaknil ob škatle, v katerih so sodelavci hranili dokaze. “Kako malo je tega,” se je pošalil, v odgovor pa dobil sodelavčev hehet. “No, kmalu bomo vse to lahko pospravili v klet,” je rekel in se premaknil do okna. Misli so mu ušle nazaj k mapi. “Ogabno,” je skorajda zaklel. Potem se je zastrmel čez okno.

Ob telefonskem zvonenju se je zdrznil. Je res zazvonil telefon ali je bilo vse to v njegovi glavi? Pogledal je na mizo, telefon je bil nem. “Ste tudi vi to slišali?” je vprašal sodelavce, oni pa so le zmajali z glavo. Ura je bila šest, vsi so že doma. “Najbrž se mi je samo zazdelo,” je zamrmral v opravičilo in si nadel suknjič. “Danes me ne bo več nazaj,” je rekel na glas, “vi pa kakor veste,” se je zasmejal in odšel na parkirišče. Še enkrat je pogledal na telefon. Nikoli se ne ve.

III.

“Ogabno,” je zašepetala soseda, ki je kukala na hodnik. Njeno stanovanje je bilo urejeno, kot se za upokojenko spodobi, policisti pa so na hodnik vlačili kose trupel. “Sem vedela, da je malo premaknjen!” se je na glas začudila.

Zaprla je kukalo in se premaknila do balkona. Spodaj sta stala dva policijska avtomobila in mrtvaški voz, v katerega so metali kose človeškega mesa. “Koliko je tega!” se je zgrozila in se prekrižala. “No, samo da je konec,” je zavzdihnila in odšepala v dnevno sobo. “Ogabno,” se je še enkrat stresla in prižgala televizor.

Zvonec jo je skoraj vrgel iz naslonjača. Je res nekdo pozvonil ali se ji je samo zazdelo? “Miki, si tudi ti nekaj slišala?” je vprašala mačka, ki se ji je motal med nogami, ta pa je le zapredel. “Samo zdi se ti,” je pomislila in v kuhinji pristavila kotliček. “Še malo, pa bodo na sporedu poročila,” je na glas obvestila svojega mačka, “mogoče bodo kaj povedali o morilcu iz našega stopnišča”.