O ažurnosti medija in ažurnosti publike

13.06.2009Javno

Tole me je danes zjutraj zasmejalo, kot v vsaki dobri šali pa je tudi v tem tvitu kanček resnice. Govora je namreč o ažurnosti medija, o hitrosti komunikacije oziroma oddajanja informacij in o smiselnosti takega početja.

Spet se bom vrnil k Lojzetu in predsedniškim volitvam 2007. Mogoče zato, ker so bile to moje prve volitve, ki sem jih spremljal s stališča novinarja in me je zato dogajanje bolj “ganilo”.

Tam je bil namreč zelo viden “če nismo prvi, smo zadnji” efekt, ko sem v predverju Cankarjevega doma, kjer je bilo za volitve vzpostavljeno tiskovno središče, spremljal domače medije in blogerje. S Pigacem sva se takrat hecala, da je ura že dve minuti čez sedem in da ima Had zagotovo že rezultate objavljene na svojem blogu. Nisva se motila.

Še bolj zanimivo pa je bilo spremljati “ta stare” novinarje. Sedeli so pred televizijskimi ekrani v Cankarjevem domu in mrzlično preklapljati med javno televizijo in komercialko. Javna televizija je prispevek začela z grafiko in šele nato je voditelj prebral rezultate, medtem ko je bilo na komercialki ravno obratno[1. ne me držat za besedo, lahko da je bila zadeva obrnjena] . In čeprav se je vse skupaj zgodilo v roku ene minute in sta ob 19:03 obe televiziji sporočili isto stvar na dva načina, so bili eni bolj zadovoljni kot drugi. “Prvi smo!”

Slika kaže na ignoriranje konzumentov oziroma na nerazumevanje načina konzumacije medijev. Človek v primeru medijev ni lovec, ampak kmetovalec. Slog gledanja televizije in izbor kanalov je proces, ki traja, vseeno pa se zelo v uporabnika zelo zacementira in ga je zelo težko spremeniti. Zato je tekma v obliki prvih in zadnjih nesmiselna, saj tekmujejo samo mediji, medtem ko javnost sploh ne ve, da se ta tekma odvija. V tem primeru se je mogoče zgodilo še to, da je televizija rezultate objavila prehitro in da so nekateri uporabniki ostali brez njih, saj ljudje televizije ne začno gledati do sekunde natančno.

Razumem, ažurnost je lepa vrlina in prav je, da pridejo informacije v javnost takoj. Vseeno se mi zdi, da bi morali mediji bolj upoštevati navade uporabnikov, kar je v času digitalnih medijev zelo preprosto. Enostavnost objave in brezplačnost razmnoževanja vsebin izničita motive, zaradi katerih so si klasični mediji podrejali občinstvo. S tem pa se tempiranje objav preseli v domeno uporabnikov.