Public enemies

21.08.2009Recenzije

Ko se Michael Mann sreča z Johnnyjem Deppom, v njem ne vidi pirata s karibov ampak mladega Al Pacina. Zato z njim posname tretji del gangsterske serije, ki jo je leta 1995 začel snemati s filmom Heat.

Da v tretjem delu sage Mann posega v ameriško zgodovino in jo z avtorskimi posegi riše kot ultimativno zgodbo o gangsterju, ki ga je zanimala samo ljubezen, ni nič novega. V bistvu se Državni sovražniki zelo držijo šablone Vročine, ki je pred več kot desetimi leti zažigala kinematografske zaslone.

Johnny Depp je torej John Dillinger, Robin Hood prve ameriške depresije, ki ropa banke in beži pred roko zakona. Vendar je težak romantik. Ropanje bank je služba in tudi on komaj čaka na upokojitev. “Moral bom dlje kot samo do Kube,” mrmra ropar in šteje denar za letalsko karto.

Njegov kontrapunkt je Batman. Pardon, Melvin Purvis, zvezni agent, ki ga igra Christian Bale. Njegova služba je zajebana. Nima sredstev, nima ljudi in na začetku se zdi, da bo za Dillingerjem pobiral samo drobtine. Nato se zadeva obrne. Policaji dobijo pooblastila in orožje, Dillingerju pa se upre mafija, kar ga na koncu stane glave.

Film v svojih 140 minutah pokaže vse klasične prijeme Michaela Manna. Tudi tukaj je Elliot Goldenthal, pisec glasbe, ki Manna spremlja že od Vročine, tudi tukaj so dolgi strelski obračuni brez glasbe in tudi tukaj se globalno zvede na lokalno (za junakov propad je tako kot v Vročini krivo razmerje z žensko, ki na koncu junaka stane življenja). Film kar dobro stoji, mogoče gre Mannu zameriti edino preveč površno upodabljanje glavnega junaka, ki deluje zelo enosmerno, zelo herojsko.

Film sva si ogledala na Gradu, v Kinu pod zvezdami in moram priznati, da je zadeva boljša kot navadni kino. Čeprav so stoli slabši, je bila celotna izkušnja zelo dobra in jo bova naslednje leto skoraj zagotovo ponovila.