Živi mrtveci

24.08.2009Javno

Krizo tiska v Sloveniji najbolje vidimo skozi prizmo spletne prisotnosti medijskih hiš. Robert Klinc je s svojim projektom Casopi.si samo še enkrat potrdil, da tiskani mediji v Sloveniji na spletu nimajo kaj početi in bi bilo bolje, če jih tam sploh ne bi bilo.

Odkar so časopisne hiše odkrile splet, se nanj nekako ne morejo navaditi. Večina jih tretira splet kot grožnjo oziroma v najboljšem primeru kot zabaven dodatek tiskani izdaji, ki brez nje ne bi preživel. Spletna prisotnost medijev je veliko bolj kot tiskani del pogojena z oglaševalci in s prodajanjem oglasnega prostora.

Ste to opazili? Spletni mediji se veliko bolj kot s kreativnim serviranjem vsebine ukvarjajo s kreativnim serviranjem oglasov. Oblika komuniciranja novic se ne spreminja, medtem ko za oglase kreativci vsako leto izumijo najmanj en nov format, najmanj eno novo obliko komuniciranja oglasnih vsebin. Zakaj?

Odgovora na to vprašanje nimam, se mi pa zdi, da je povezan s siljenjem papirnate logike na splet. Strani, prelom in ostale komponente papirja so na spletu še kako žive in nič ne kaže, da se bo to spremenilo. Spletišča medijev so si podobna kot jajce jajcu, vsebine so nekvalitetne in povečini predstavljajo prevode tujih medijev. Tudi dejstvo, da je struktura zaposlenih na medijskih hišah kvalitetno še vedno močno na strani tiskane izdaje, ne pomaga pri dejstvu, da je spletna edicija sirota Jerica.

Ironično dejstvo pa je, da je občinstvo na spletu večje. Veliko večje. V spodnji tabeli sem združil podatke o branosti (NRB) in podatke o obiskanosti spletnih mest za štiri slovenske dnevnike. Večer je pač izjema, s tako ogabnim spletiščem to tudi ni čudnega, pri drugih dveh pa je uporabnikov na spletu skoraj še enkrat toliko kot je papirnatih uporabnikov. Žurnal sem vključil zaradi njegovega brezplačnega predznaka, ki še dodatno kaže, kaj ljudje cenijo pri tiskanih medijih.

Delo Dnevnik Večer Žurnal
Nacionalna raziskava branosti 138.000 125.000 122.000 242.000
Merjenje obiskanosti spletnih mest 232.880 209.388 141.253 330.420

Človek ob tem ne ve, kaj bi rekel. Na eni strani imate več ali manj konstantno rastoče občinstvo spletnih medijev, na drugi strani skoraj konstantno padajoče občinstvo tiskanih medijev in strategi bi raje reševali tisk, kot pa konkretno podprli splet, ki ga že sedaj handikepirajo ravno zaradi tiska? Kje je tukaj logika?

No, če pogledamo oglaševalski kolač, je zadeva malo drugačna. Mediana je za leto 2008 izračunala (.pdf), da so na spletu štirje odstotki vsega denarja, namenjenega oglaševanju, medtem ko je v tisku (revije, časopisi, dnevniki, vloženke in priloge skupaj) denarja osemkrat več (32 odstotkov)!

Mogoče je trditev drzna, ampak zdi se mi, da škarje in platno pri razvoju medijev držijo oglaševalci. Me zanima, kaj bi se zgodilo, če bi čez noč oglaševalci spremenili razmerja in osemkrat več denarja namenili spletu, medtem ko bi tisk ostal z bornimi štirimi odstotki. Koga bi kap?

Da se vrnem k Robiju. Kot je napisal že Jure, je projekt hvalevreden, a napačen iz stotih razlogov. Mene najbolj moti to konstantno kopiranje logike papirja na digitalni medij, namesto da bi mediji kopirali logiko uspešnih spletnih projektov. Pa dejstvo, da skoraj vsi mediji s svojimi tiskanimi izdajami na spletu delajo kot svinja z mehom. Pdf? Plačljive vsebine? Prosim vas, kdo ima tu koga za norca?

 

22 komentarjev na “Živi mrtveci

  1. Jure Gostiša

    NRB – dnevni doseg
    MOSS – mesečni doseg

    Človek ob tej primerjavi res ne ve, kaj bi rekel.

    Je pa pravilna ugotovitev, da so zadeve v rokah oglaševalcev. Novičarski portali v trenutnih razmerah pač ne morejo preživeti sami, enostavno ni vzdržjivega poslovnega modela na voljo.

    Še vprašanje: kateri so uspešni spletni projekti, katerih logiko je treba kopirat?

     
  2. Jure Gostiša

    Link mi žal ne dela. Predvidevam, da si naštel, koga je treba kopirat.

    Verjetno ni treba povdarit, da novičarski medij nima kaj kopirat agregate. Ker če bi vsi to delat, ne bi bilo kaj agregirat (a je to beseda? : ). Poleg tega vsi (vsaj omenjeni) delajo izgubo.

    Podobno je z blogi, večina blogov se še vedno nanaša na vsebino, ki jo sproducirajo novičarski mediji (offline in online), le da jo razvijejo naprej (komentirajo, analizirajo…). Poleg tega gre največkrat za entuziazem in ne poslovni model. Je izvedljivo za manjše skupine ljudi, da si prislužijo plačo.

     
  3. Jure Gostiša

    ..nadaljevanje, ne pusti daljšega teksta…

    Torej ostanejo tuji online newspapers, ki naj bi jih kopirali.

    NYT je vsebinsko krasen, poslovno pa kljub enemu najuspešnejših programov prodaje oglasnega prostora dela tako izgubo, da Murdoch še sam ne ve, kam vse bi blagajno priklopil, preden se mu bo vse sesulo.

    BBC-ju je nekoliko lažje, saj je blagajno priklopil na breme davkoplačevalcev. Kot naš RTV-jev MMC recimo, ki se rad pohvali z raznolikimi vsebinami in igračkami, ki jih sestavijo programerji, sproti se pa še ponosno dodajo, da oni pa nimajo oglasov.

    Torej logike zgornjih za medije, ki si jih omejal v blogu, ne moreš kopirat. Oziroma tudi sami niso našli profitabilnega modela.

    In zdej se zadeva zakomplicira. Ali ima kdo konkreten predlog, kako rešit zagato? Jaz ga nimam, ga dnevno iščem, pa ne edini, ampak ne najdemo. Še. 🙂

     
    1. edemokracija

      OK, po tej logiki nam preostane kaj? Zaprtje vseh slovenskih časopisnih hiš? Nekvalitetne vsebine, ki so odraz pomanjkanja (hehe) financ? Kaj ste dosedaj poskusili narediti za izboljšanje stanja?

       
  4. Jure Gostiša

    Ne vem, zakaj imaš občutek, da je to problem slovenskih časopisnih hiš. To je problem časopisne industrije po vsem svetu. Obstoječi business model se seseda, novega ni na spregled. Prihodki od spletnih novičarskih portalov so premajhni glede na strošek, ki je potreben za izdelavo vsebin. Na spletu večji del prihodkov poberejo posredniki (iskalniki, agregatorji, socialna omrežja…) vsebin in ne ponudniki. Samostoječih (torej brez mame iz TV, čassopisa, …) splošnih novičarskih portalov, ki bi prinašali profit, skorajda ni.

    NYT je v iskanju novega business modela pregledal 30 po njihovem mnenju najboljših modelov, ki jih uporabljajo drugi mediji. Na koncu je ugotovil, da so oni najboljši. In že oni ne bodo preživeli s trenutnim modelom. Zadeva je bolj komplicirano od primerjave dnevnega NRB in mesečnega MOSS.

    Za izboljšanje stanja delamo marsikaj, predvsem se pa poizkušamo zavedat (vsaj jaz težim skoz), da trenutne težave niso (zgolj) odraz krize, ampak gre za velike spremembe v medijski potrošnji. Kar se dogaja počasi že 10 let, kriza pa je vse skupaj pospešila.

     
    1. edemokracija

      Gre tukaj res za problem neprofitabilnosti spletnih izdaj ali gre tukaj za problem pokrivanja stroškov drugih izdaj? Ne vem… kaj bi se zgodilo, če bi bila uredništva manjša, skoncentirala bi se samo na določen del vsebin in potem s strokovnimi novinarji delala profit?

      Se pa strinjam glede tvojega javascript:void(0);zadnjega dela. Ni kriv denar. Krive so ideje.

       
    2. Domen Savič

      Gre tukaj res za problem neprofitabilnosti spletnih izdaj ali gre tukaj za problem pokrivanja stroškov drugih izdaj? Ne vem… kaj bi se zgodilo, če bi bila uredništva manjša, skoncentirala bi se samo na določen del vsebin in potem s strokovnimi novinarji delala profit?

      Se pa strinjam glede tvojega zadnjega dela. Ni kriv denar. Krive so ideje.

       
  5. Jure Gostiša

    Da bi s spletno izdajo pokrival še stroške drugih izdaj?

    Spletne izdaje še sebe ne morejo pokrit in to kljub temu, da dobijo ogromno vsebine zastonj od svoje tradicionalne mame (časopis, TV…), potem imajo brand, ki ga je zgradila mama, dobijo ogromno brezplačne promocije pri mami (predvsem TV, glej POP TV, kako promovira portale)…pa je še praviloma občutno premalo.

    Manjša nišna uredništva imajo določen potencial, predvsem če bodo tako nišna in kvalitetna, da bodo lahko vsebino zakasirala. Torej govorimo o res močni niši. Z oglasi pa ne bi šlo, vsaj v trenutnem okolju ne. Razen če preurediš medij pravzaprav bolj v blog, kjer se dela na pol entuziastično. Da bi pa business slonel na temu, to pa težko.

     
  6. Jure Gostiša

    To ne bodo, ko bo prišel čas, jih bo kar nekaj ukinilo pač vse. Se že intenzivno dogaja v USA, pride še k nam.

    In to ni "po tej logiki", tako je. Če ne verjameš, vprašaj malo po portalih (če koga poznaš), če so že kdaj od blizu videli profit.

     
    1. edemokracija

      No, zadnje vprašanje je bila mala provokacija. Tudi glede profitov je najbrž zadeva bolj kratkoročnega diha – portal pač poflodaš z oglasi in upaš na najboljše.

       
  7. Karmen

    Nismo sicer medijska hiša, a smo koncept printa (vizualno) kakšno leto in pol nazaj prenesli na splet. Odlično se je obnesel in imel v testiranjih najboljše rezultate, kljub temu, da je kršil vse spletne konvencije. Aja, pa živimo od spleta in oglašujemo tudi na spletu 🙂

     
      1. Karmen

        Enostavno, dizajn print oglasa smo prenesli v html in priredili za splet. Linkov ni, ker so izdelki že "ubiti", smo pa iz testiranj potegnili nekaj zaključkov in iz tega naredili nove strukture strani, ki imajo izboljšane konverzije.

         
  8. Zvone

    Kar nekaj stvari me je zbodlo, da moram replicirati…
    Ni res, da se spletni mediji ukvarjamo samo z oglasi, ne pa koncepti vsebin (vsebino itak vsak po svoje štanca vsak dan). Vsi slovenski spletni mediji tiskanih izdaj se gremo konvergenco (razen Financ svoje video prispevke delajo na Delu, Dnevniku in tudi Večeru – moram povedati, da je Vecer.com prvi v Sloveniji ponudil video članke že leta 1999, ko so mariborski nogometaši harali v Ligi prvakov). Večer je edini, ki si upa nastopiti z velikimi slikami (saj smo vendar v dobi širokopasovnega interneta). Vecer.com edini ponuja komentarje k člankom. Vecer.com edini ponuja ankete k člankom (ne samo globalne ankete na prvi strani). Vecer.com edini ponuja lokacijsko branje in ne linearno branje po časovni premici. Ni res, da se formati novic ne spreminjajo, le (ogabno?) konkurenco je treba spremljati.
    Spletišča so si podobna kot jajce jajcu? Ne bi rekel… Spet moram izpostaviti koncept Večera. Velike slike, prehod na 16:9 že pred enim letom, globoka stran s konceptom OCC… Ja, če primerjam Delo in Dnevnik, sta koncepta strani podobna, a sta na drugi strani zato Večer in Finance na povsem svoji poti. Da se razumemo, govorim o strukturah in konceptih, drugo je, kaj se dogaja z vsebino, kjer se strinjam, da je preveč STA (no, saj tega ni nihče omenil).
    Ič če to dvoje ne drži, in če k temu prištejem še nepoznavanje razlik med NRB in MOSS, potem mi ni težko spregledati pikre o "ogabnem" spletišču. Pripisal jo bom avtorjevemu nepoznavanju spletne scene.
    🙂
    O zaplankanosti pa se bom raje razpisal na svojem blogu…

     
  9. duc

    Če analiziraš oglase v slovenskem tisku, ugotoviš, da so naročniki večinoma državne firme ali pa firme posredno v državni lasti. Nasplošno ti oglasi niso potrebni za nemoteno poslovanje teh podjetij, pač pa jih naročajo zato, da imajo ljudje, ki delajo pri teh medijih službe (veliko je namreč takih, ki so zaposlitev dobili s posredovanjem političnih strank). Ukaz za plasiranje oglasa pride direktno iz politične stranke direktorju državnega podjetja (običajno članu te stranke). Če teh oglasov ne bi bilo, bi večina tiskanih medijev enostavno crknila. To je razvidno tudi po številu prodanih izvodov, kar pomeni, da je zainteresiranih bralcev premalo.
    Odtod izvira ta strah pred spletom.

     

Vpišite komentar