Inglourious Basterds

25.08.2009Recenzije

Ko Aldo Raine, glavni junak Tarantinove zadnje mojstrovine Neslavne barabe, ob vrezovanju svastike v čelo nacista mrmra: “Tole je moja mojstrovina,” je jasno, o čem govori. Barabe so mojstrovina.

Da si bo ravno Quentin Tarantino drznil spreobrniti logiko filma o drugi svetovni vojni, kjer v večini primerov prevladuje zahodnjaška ideologija in v katerem so naši dobri, vaši pa slabi, ni veliko presenečenje. V filmu Inglourious Basterds namreč logiko herojstva obrne na glavo in klasične nacistične karakteristike (nasilje, zagnanost) prepiše na zaveznike, medtem ko okupatorja obdari z umom in smislom za humor.

Film je v primerjavi z eksplozivnim trailerjem bolj umirjen. Celo ZELO umirjen. Razdeljen je v poglavja, s katerimi Tarantino umirja žogo in hkrati drži napetost znotraj posameznih delov. Zgodba se dogaja med drugo svetovno vojno v okupirani Franciji, kjer nacisti harajo po židovski populaciji.

Največji harer je Hans Landa (fenomenalni Christoph Waltz), ki v sebi združuje znanje, izkušnje in prijaznost, kar dela njegovo vlogo še boljšo. Na drugi strani se v Francijo spusti posebna ekipa ameriških vojakov, ki jih vodi prav tako odlični Aldo Raine (Brad Pitt v eni od svojih boljših vlog), ki izvajajo gverilske napade na nemško vojsko.

Zgodba je tako razdeljena v več poglavji, podobno kot pri sagi Kill Bill, to pa daje gledalcem možnost, za med posameznimi deli zadihajo, menjava pogledov in zgodb pa pripomore k pestrosti celotne predstave. V primerjavi z trailerjem je v samem filmu nasilja relativno malo. Relativno zato, ker je to še vedno Tarantino in razbite glave, prerezani vratovi in odprte strelne rane pač spadajo v klasični repertoar mojstra tega žanra. Vseeno je nasilje, naj se sliši še tako trapasto, smiselno in se lepo vključi v zgodbo.

Glavni as filma so dialogi, v katerih človek zares uživa. Film je s svojimi 153 minutami med daljšimi (Public enemies so bili deset minut krajši), vseeno pa bi ga človek lahko gledal še nadaljnih 100 ali več minut. Junakom se nikamor ne mudi, režiserju tudi ne in zadeva izpade zelo kvalitetno, brez nepotrebnih mašil, ki se jih ponavadi poslužujejo pri že tako veliko krajših filmih.

Da lahko celotno kreacijo označimo za nazi-western, kaže tudi glasbena podlaga, ki jo je Tarantino črpal predvsem iz zakladnice mojstrov Divjega zahoda. Ennio Morricone in Lalo Schifrin sta odlična podlaga, dodaten okus pa dajejo tudi mojstrsko izoblikovane grafike v samem filmu.

Po moje si bom šel film v kino ogledat vsaj še enkrat. Me zanima, če bodo tudi drugič ljudje na koncu ploskali.

 

4 komentarjev na “Inglourious Basterds

  1. w33d

    Trailerji ponavadi niso toliko zanesljivi, saj so večinoma narejeni za zahodne gledalce in v ospredje je postavljeno dejstvo, da morajo privabiti ljudi v kina. Tudi tokrat ni drugače, Brada Pitta prikažejo kot super-glavnega igralca, ki je praktično vseskozi na platnu, kar je seveda daleč od resnice, Brad je prej stranski kot glavni igralec. Podobno je tudi z akcijo, kot si že sam opazil. Zelo všeč mi je to, da praviš, da so ljudje na koncu ploskali, sam še tega nisem doživel, a vsakič ko grem v kino upam na nekaj podobnega, verjetno je občutek enkraten.

    Lp

     
    1. edemokracija

      Ploskanje sem doživel že pri večih filmih. Pitt je genialen igralec, odkar se je losal predznaka pretty boyja. Fight club vloga je fenomenalna. Basterds še enkrat dokazujejo, da je še vedno v formi. To, da igra kmetavzarja, mu štejem samo v plus 😉

       
  2. dinozaver

    Malo sem bil skeptičen, sploh ob dolžini filma. Ampak aplavz je bil zaslužen. Film ni niti za minuto predog, izbor glasbe je genialen, dialogi, igra, zasedba,… Brutalno zabavno. In ne spomnim se, kdaj je bila polna dvorana v Koloseju nazadnje tako disciplinirana.

     
  3. Centrifuzija

    Seveda FightClub, ampak Pitt je pokazal, da blesti v vlogah totalnih prfuknjencev že v Kaliforniji in 12 opicah. Barabe pa, kot si rekel, še enkrat gledat – v kino. Nujno.

     

Vpišite komentar