Ko Aldo Raine, glavni junak Tarantinove zadnje mojstrovine Neslavne barabe, ob vrezovanju svastike v čelo nacista mrmra: “Tole je moja mojstrovina,” je jasno, o čem govori. Barabe so mojstrovina.

Da si bo ravno Quentin Tarantino drznil spreobrniti logiko filma o drugi svetovni vojni, kjer v večini primerov prevladuje zahodnjaška ideologija in v katerem so naši dobri, vaši pa slabi, ni veliko presenečenje. V filmu Inglourious Basterds namreč logiko herojstva obrne na glavo in klasične nacistične karakteristike (nasilje, zagnanost) prepiše na zaveznike, medtem ko okupatorja obdari z umom in smislom za humor.

Film je v primerjavi z eksplozivnim trailerjem bolj umirjen. Celo ZELO umirjen. Razdeljen je v poglavja, s katerimi Tarantino umirja žogo in hkrati drži napetost znotraj posameznih delov. Zgodba se dogaja med drugo svetovno vojno v okupirani Franciji, kjer nacisti harajo po židovski populaciji.

Največji harer je Hans Landa (fenomenalni Christoph Waltz), ki v sebi združuje znanje, izkušnje in prijaznost, kar dela njegovo vlogo še boljšo. Na drugi strani se v Francijo spusti posebna ekipa ameriških vojakov, ki jih vodi prav tako odlični Aldo Raine (Brad Pitt v eni od svojih boljših vlog), ki izvajajo gverilske napade na nemško vojsko.

Zgodba je tako razdeljena v več poglavji, podobno kot pri sagi Kill Bill, to pa daje gledalcem možnost, za med posameznimi deli zadihajo, menjava pogledov in zgodb pa pripomore k pestrosti celotne predstave. V primerjavi z trailerjem je v samem filmu nasilja relativno malo. Relativno zato, ker je to še vedno Tarantino in razbite glave, prerezani vratovi in odprte strelne rane pač spadajo v klasični repertoar mojstra tega žanra. Vseeno je nasilje, naj se sliši še tako trapasto, smiselno in se lepo vključi v zgodbo.

Glavni as filma so dialogi, v katerih človek zares uživa. Film je s svojimi 153 minutami med daljšimi (Public enemies so bili deset minut krajši), vseeno pa bi ga človek lahko gledal še nadaljnih 100 ali več minut. Junakom se nikamor ne mudi, režiserju tudi ne in zadeva izpade zelo kvalitetno, brez nepotrebnih mašil, ki se jih ponavadi poslužujejo pri že tako veliko krajših filmih.

Da lahko celotno kreacijo označimo za nazi-western, kaže tudi glasbena podlaga, ki jo je Tarantino črpal predvsem iz zakladnice mojstrov Divjega zahoda. Ennio Morricone in Lalo Schifrin sta odlična podlaga, dodaten okus pa dajejo tudi mojstrsko izoblikovane grafike v samem filmu.

Po moje si bom šel film v kino ogledat vsaj še enkrat. Me zanima, če bodo tudi drugič ljudje na koncu ploskali.

Podpri nas!


Danes je nov dan

Če so ti vsebine tega bloga všeč, ga podpri prek donatorske platforme Nov dan