Minuto tišine za Blogorolo, prosim…

06.11.2009Javno

Očitno ne razumem šale ali pa je poanta šale ravno v tem…

Začel bom z zlajnanim stavkom – Blogorolo spremljam od njenega nastanka… Leta 2007 sem zapisal, da je minus blogorole premalo različnih rubrik in da bi lahko avtorji natisnili več pametnih vsebin. Kaj se je po dveh letih spremenilo?

No, najbolj očitna stvar je pomanjkanje blogerskih vsebin. Če je revija dosedaj še delovala kot neko interno glasilo slovenskih blogerjev, do katerega je imela zunanja javnost bolj ali manj indiferenten odnos, je tokrat Frasu z ekipo uspelo zadevo odtujiti še od hard-core fenov – slovenskih blogerjev.

Revija sedaj obsega 83 strani, papir in vezava je veliko boljša od Večerove/Delove priloge. Od triinosemdesetih strani jih je 15 rezervirano za oglase – kar je sprejemljivo. Jebat ga, nekdo mora plačat tiskarja. Če teh petnajst strani odštejemo od celote, dobimo 68 strani vsebine. In na teh 68 straneh je:

  • 14 strani je ne sais quoi-ja
  • 10 strani intervjujev (Brane Kastelic in Eva Hren)
  • 9 strani slik majhnih jošk (razdeljene na dva “članka”)
  • 8 strani avtorskih člankov na temo meseca (ne blogerskih zapisov!)
  • 6 strani kratkih novičk iz sveta tehnologije in spleta
  • 6 strani za special guest star
  • 6 strani za prikrit oglas za bienale neodvisnih grafikov
  • 4 strani za kulturne novice in recenzije
  • 2 strani za twitter
  • 2 strani za zajebancije
  • 1 stran za uvodnik

Razumem, da so slovenski blogi šrot. Da je težko furati koncept vsebine, če tričetrt ljudi piše o mačkah in zajtrku. Da je vsebino težko pregledovati, kaj šele, da bi jo skušal spravit v koncept. Ampak prosim – ne govorite o Blogoroli in nato same bloge postavite med majhne joške in kratke novičke iz sveta tehnologije – v odstotkih blogi zasedajo slabih deset odstotkov vsega prostora v reviji. To me spominja na zapis o konzervi rib z zelenjavo.

Pa še moj nasvet glede razporeditve vsebine:

  • Zmanjšati število strani z je ne sais quoi vsebino
  • Zmanjšati število strani z nekonceptualnimi majhnimi joški in ga dodeliti mesečnim kolumnistom (lahko jih vsakič izbirate na novo)
  • Namesto dveh trivialnih intervjujev obdržati enega in namesto drugega uvesti rubriko rezencije, v kateri bi vsak mesec resno predstavili en izdelek (Windows 7, novi iPod Nano…)

In seveda… keep up the good fight!

 

7 komentarjev na “Minuto tišine za Blogorolo, prosim…

    1. Domen

      No, v taki obliki skoraj zagotovo. Vseeno se mi zdi, da je škoda, da gre ves trud v nič zaradi vsebine. Ki jo je na pretek…

       
  1. Centrifuzija

    Lepo, sistematično in konstruktivno si se lotil nove tretje verzije Blogorole. Vseeno pa ne vem, kaj imaš proti mačkom in zajtrkih. To je vendar super. Mački so skrajno zanimive živali, zajtrki so pa precej enolični in prav pride kak nasvet za spremembo in popestritev. Morda bi lahko imela Blogorola še občasne priloge – Zajtrkrolo in Mačjerolo. Bralci bi se verjetno lažje identificirali, če drugega ne.

     
  2. chef

    Vsebino je nemogoče sestavit, če potencialni pisci sploh niso vedeli, kaj se pripravlja. V dveh ali treh reklamnih emailih, ki sem jih dobil, so nas samo opozorili, da prihaja nova Blogorola. Kam poslat članke, kaj za to dobimo … Tega ni bilo. Seveda smo se vsi samo čudili.

    Meni se pa že dolgo zdi, da se Blogorolo dela preveč po principu "mi smo fejst fantje". Na ta način dobi priložnost nekaj fejst fantov iz ožjega kroga ustvarjalčevih prijateljev. Da ne bo kdo narobe razumel spet: ne pizdim, ker mene ni not – niti nočem biti, me je dovolj po drugih cajtengih. Opozarjam samo na problem, ki je bil po govoricah prisoten že v zadnjih vzdihljajih stare Blogorole – izmed kao tisočev blogerjev (resnih je verjetno nekaj sto ali še manj) so objavljali kar naprej eni in isti, ne nujno tudi kvalitetni pisci. Prijatelji, pač. Obenem uredništvo ni dovolj zmotiviralo potencialnih piscev. Mislim, da so ponujali honorar 10 EUR.
    Halo? Toliko dam jaz za kofe z rogljičem, če častim še punco. Taka vsota je zame žalitev in raje naredim zadevo popolnoma zastonj (tudi to sem že delal), ker se mi zadeva zdi dobra in ji želim najboljše. Za 10 EUR sem pripravljen na trgu estavit kvečjemu kratko novičko, ki mi vzame 15 minut časa za pisanje.

    Dodaten problem vidim jaz zdaj še v distribuciji, ki je, žal, nikakva. Seveda mi je jasno, da je distribucija na prodajna mesta v založništvu najdražja postavka, ki se majhnim medijem cenovno sploh ne splača. Ampak hkrati je nujna – kaj pa rečeš oglaševalcu? Hočem 500 EUR … brali vas bodo blogerski fani. Halo? Potem imam verjetno še jaz na blogu več bralcev.

    Čeprav se mi zdi izdajanje blogerskega časopisa rahlo neumestno že od začetka, ker se mi zdi pač principielno zgrešeno, sem ustvarjalcem vseeno želel čim boljšo vsebino, s kartero bi res lahko dokazali, da lahko družba blogerskih anonimnežev ustvari medij, ki ga bodo brali vsi. No ja. Ko slišiš mimobežnega študenta, ki revijo pograbi s stojala, jo prelista in po eni minuti izjavi: "Pizda so bedni teli blogerji" in vse skupaj zadega v smeti, je to že dovolj slab znak za alarm.

     

Vpišite komentar