Sherlock Holmes

02.01.2010FilmiRecenzije

Guy Ritchie se vrača. Podpirata ga Robert Downey jr. in Jude Law, ki dogodivščino Sherlocka Holmsa dvigneta v višave. Mojstri, komaj čakam drugi del!

Z Ritchijem redko zgrešite, če iščete dober film. Če ignoriramo Swept Away, pa lahko rečemo, da z njim ne morete zgrešiti. Podobno je z Downeyjem. Odkar se je pobral in začel skrbeti za svojo filmsko kariero, je ta igralec postal nepremagljiv. In kombinacija dveh genijev v enem filmu lahko pomeni samo to, da sem lestvico najboljših filmov iztekajočega se leta objavil prehitro. Ker bi bil Sherlock zagotovo med prvimi tremi.

Zgodba je na novo izmišljena, torej ne gre za ekranizacijo novel sir Arthurja Conana Doyla, avtorja izvirnih pripovedih o detektivu Sherlocku Holmsu in njegovemu pomočniku dr. Watsonu. Scenaristi so iz zgodb pobrali samo like, okvirni časovni okvir in povezave med liki, “primer” pa je popolnoma nov. Zaplet se vrti okrog skrivnostnega manipulatorja lorda Blackwooda, ki ga igra odlični Mark Strong, ki skuša s pomočjo skupine prostozidarjev nadvladati svetu in Veliki Britaniji ponovno aneksirati ameriške kolonije.

Če ste kdaj brali Sherlocka Holmsa, potem veste, kako se ponavadi stvari zapletejo in po kateri poti krene veliki detektiv, da pride do cilja. Stvari so podvržene logiki, Sherlock pa se pri sklepanju opira na dokaze in pomoč svojega prijatelja, doktorja Watsona, ki ga je Conan Doyle oblikoval “po svoji podobi”.

Film so na kolosejevi strani oklasificirali za akcijsko pustolovski misteriozni kriminalni triler, pozabili pa mu dodati “s pridihom črnega humorja”, saj se Holmes in Watson z ugankami spopadata na večih nivojih. Tudi scena je čudovita, London pa na prelomu devetnajstega stoletja izgleda zares fenomenalno. Kot bi celotnemu mestu nekdo obesil tablo “Under construction”. Dodaten bonus:  Hans Zimmer se je v zvočni kulisi tokrat presenetljivo izognil svojim zelo očitnim nabijalskimi partituram, vseeno pa spisal zelo poslušljivo in pestro podlago.

Za razliko od televizijskih ekranizacij Holmsovih dogodivščin je Ritchijeva vizija zelo pestra in zanimiva, televizijske drame pa bolj podobne megli, ki se vleče skozi London. In če ne drugega, film me je ponovno navdušil nad literarnimi originali. Najlepše pri celi stvari pa je dejstvo, da je v produkciji že drugi del dogodivščin dinamičnega dua. The game is indeed a foot!