Gears of War 2

09.04.2010GamesRecenzije

Po dolgem času spet ena od tistih pripovednih špilov, kjer je vrat glavnega junaka širok za moje stegno, zgodba pa je globoka za tri prste. Vseeno se zgodba iz prvega dela lepo razvija, zelo dobro pa so razdelali tudi glasbo in glavne junake. Malo se ji sicer pozna zob časa, ampak tudi nekatera vina so boljša potem, ko odležijo nekaj let.

Zgodba se nadaljuje iz prvega dela, v ospredju pa je spet boj proti tujim sovražnikom (locust), ki si skušajo podjarmiti človeško raso. Nasproti jim stojijo vrli junaki elitne skupine Gears, ki z motorno žago in strelnim orožjem rešujejo svet.

Igra zelo dobro kombinira streljačino in pustolovščino, kjer se na trenutke zdi, kot da je bila ta igra osnova ali delni navdih za igro leta 2009, Fallout 3. Tudi tukaj imamo opravka s postapokaliptičnim svetom, mutanti in vsem, kar paše zraven. Vseeno je glavna razlika v linearnosti, čeprav se tudi Gears of War 2 trudi in večkrat ponudi več poti k rešitvi istega problema. V teoriji lahko tako zadevo preigravate večkrat, pa boste na določenih mestih ugledali prej še neraziskane dele.

Pa ne, da bi bila linearnost problem, v bistvu je celo dobrodošla. Ker ima celotna franšiza zelo velik filmski potencial, je že v originalu zaznati določeno flirtanje s filmom – vmesne sekvence, zelo hollywoodski zaplet in všečna glasbena podlaga,  ki jo je spisal Steve Jablonsky (ki se je izkazal še pri franšizi Command&Conquer, Transformers in Sims) – na momente sicer deluje dolgočasno epsko, vseeno pa zelo dobro okrepi pripovedni moment celotne igre.

Igri se sicer vidi, da je nastala v letu 2008. Linearnost je prisotna tudi pri gibanju skozi stopnje, kjer se hočeš ali nočeš moraš držati nevidne poti v sicer zelo pisani pokrajini. Tako odpadejo manevri iz Modern Warfare 2 oziroma Bad Company 2, kjer je čar igre ravno improvizacija, pridejo pa bolj do izraza poteze iz dobrih starih iger, kjer si se hočeš nočeš moral srečati s čisto vsem, kar je bilo zapisano v scenariju.

Igra poleg okolja zelo dobro menja tudi načine premikanja. Hoja je samo eden od načinov premagovanja ovir, saj igra pozna tako zemeljska, vodna in tudi zračna vozila/plovila, ki delajo vse skupaj še bolj zanimivo. Zadeva tudi ne postane preveč monotona, čeprav zaradi linearnosti igralec na določenih mestih dobi občutek repeticije.

Ko boste zaključili s pripovednim delom igre, je tukaj več različnih načinov igranja. Najprej lahko zadevo odigrate v enem od arkadnih načinov za enega igralca na novih področjih oziroma se odpravite v boj s soigralci iz celega sveta na mreži Xbox Live. Sicer je način povezavanja zelo okoren in popolnoma naključen, ampak v redu – zadeva je podprta.

Igra je zanimiva zaradi zgodbe in izvedbe, ki jo uvršča v sam vrh pripovednih streljačin. Izvedba in dolžina pa tudi nista čisto za odmet, čeprav ima igra dvoletno patino. Priporočam.