Kolesarjenje v krvi

11.05.2010Osebno

Od vseh športov mi je še vedno najljubše kolesarjenje. Iz večih razlogov, med drugim tudi zaradi hitrosti, kontrole in dostopnosti.

Od selitve/nesreče, v kateri sem si prebil brado in počil kost v roki, nisem kaj dosti kolesaril. V bistvu sploh nisem kolesaril. Najprej je bilo treba urediti stanovanje, nato zamenjati službo, nato je prišla zima in izgovori za nekolesarjenje so se začeli kopičiti.

Potem se je začela akcija V troje in sem se prisilil in zrihtal kolo (menjava gume, zavor, nova čelada in rokavice…). Za prvo turo sem šel do Domžal in nazaj, celotna zadeva je trajala približno dve uri s povprečno hitrostjo 23,5 km/h, kar je za prvič kar v redu.

Če se ne bi bog vremena odločil, da bo maja naredil generalko za vesoljni potop in mi s tem malo zafrknil načrte za vikendaško kolesarjenje do Vrhnike oziroma ponavljanje ture Domžale, bi stvar zagrabil še bolj resno, ampak kar je, je.

V službo pridem v povprečju trikrat hitreje kot z avtobusom. Kar pomeni, da namesto polovice ure za pot porabim deset minut. In se smejim ljudem, ki na dolenjki stojijo in se premikajo še bolj počasi kot jaz. Z avtomobilom tako ali tako ne bi šel nikoli v center, razen če bi bilo RES nujno, ampak s kolesom je zadeva še bolj enostavna kot z avtobusom.

Moti me sicer zelo nekonsistenten režim kolesarskih stez (o tem sem nekaj že pisal), mogoče bom enkrat sporne točke še pomapiral s telefonom, drugače pa je zadeva zelo poživljajoča. In čeprav sem se na začetku bal, da bom moral v službo nositi dvojno obleko in se tam obvezno preobleči, se je na koncu izkazalo, da je trenutno vreme zelo prijazno do kolesarjev in potu.

Na koncu človek ugotovi, da je cela zadeva samo mentalni preskok. Da se človek psihično pripravi na drugačen način potovanja in da vse ostalo govori v prid vožnje s kolesom. Govorim seveda za mestne razdalje, na daljše razdalje bi zadeva skoraj obvezno vključevala tuš in sveže obleke. Ampak vseeno – bicikel je zakon!