Zvone Štor je na podlagi meritev MOSS opazil zanimiv fenomen – slovenski mediji na spletu izgubljajo občinstvo, prehitevajo pa jih specializirani portali, ki trgajo občinstvo in delajo največjo škodo ravno klasičnim medijskim spletiščem. Je to res ali so spletno komunikacijo slovenski mediji zavozili, še preden se je dirka začela?

O slovenskih spletnih medijih imam svoje, že večkrat izrečeno mnenje. Nezadostna kadrovska opremljenost spletnih uredništev, hitenje z objavami oziroma zaklepanje vsebine, posiljevanje uporabnikov z oglasi – vse to so rak rane slovenskih spletnih medijev, ki trenutno obstajajo na slovenskem medijskem trgu.

Štor omenja lestvico MOSS, ki vsak mesec meri obiskanost spletnih mest. Opaža, da spletišča slovenskih medijev tonejo, na prva mesta pa se uvrščajo portali, ki ponujajo specializirane storitve (iskalniki, zbirke podatkov…).

Zanimivo je tale del: “…poglejte denimo Finance, ki so v aprilu izgubile 17 odstotkov, ali pa Delo, ki je kljub prenovi, padlo za 13 odstotkov. V tej luči je Večerov “samo” 6 odstotni padec najboljši…”. Če zanemarimo manipulacijo s statističnimi podatki in se raje osredotočimo na odebeljeni del citata, lahko približno vidimo, kako razmišljajo snovalci slovenskega medijskega spleta. Kaj hudiča ima grafična prenova z vsebino?

Dovolite še bolj plastično primerjavo. Spodaj vam ponujam posnetke zgornjega dela naslovnic (above the fold) največjih slovenskih medijskih hiš v Sloveniji, razvrščene po abecedi.

Posnetki naslovnic

24ur:

24ur

Delo:

Delo

Dnevnik:

Dnevnik

RTV Slovenija:

RTV Slovenija

Žurnal24:

Žurnal24

Večer:

Večer

Saj se dovolj jasno vidi, v čem je problem…right?

Pet največjih napak slovenskih spletnih medijev

Na prvem mestu je problematičen smisel spletnega medija. Priznajmo si, mediji imajo spletne podaljške samo zaradi širjenja možnosti oglaševanja. Oglasni prostor je na spletu skorajda neomejen, mediji pa tako pridobijo zelo veliko dodatnega prostora, kjer lahko oglaševalcem prodajo prostor za oglase. Vsi ostali problemi s spletnimi mediji v Sloveniji izhajajo iz te predpostavke, saj odpadejo vse tiste opisne lastnosti, ki definirajo preostali splet (povezovanje, izmenjava, nadgradnja vsebine s strani obiskovalcev…).

Na drugem mestu je problematična vsebina. Vsebina. VSEBINA. Večer izstopa s svojim trojčkom, na katerem komunicirajo spermo in kri, na drugem mestu po lestvici šokantnih informacij je Žurnal, na tretjem 24ur in potem vsi ostali. Časopisi so tukaj v rahli prednosti, ker lahko v dopoldanskih urah za nvice prodajo vsebino tiskane izdaje, medtem ko se morajo portali televizijskih medijskih hiš zanašati predvsem na domače in tuje tiskovne agencije. Kar je logično – dobro vsebino je potrebno plačati oziroma rabiš zanjo čas. Hitrost in kvaliteta si tukaj stojita nasproti. In na koncu dobite na vseh medijih iste novice, ki so objavljene v drugačnem vrstnem redu. Nič ne izstopa, nič ni drugačno od ostalih. Seveda se takoj pojavi težava merjenje kvalitete vsebine. Boste uporabili obiskanost? Boste uporabili bolj kvalitativne merilnike? Kvalitetna na spletu pade vsem medijem, ne glede na to, iz katere medijske hiše podaljšek izhaja. Je to dobro? Obstaja definicija za splet sprejemljive vsebine?

Na tretjem mestu je problematična hitrost objavljanja. Večina spletnih medijev je še vedno pod vtisom klasične medijske trojke (časopis, radio, televizija), ki so imeli dokaj zacementirane termine oziroma so se termini spreminjali zelo počasi.  Zato so spletni mediji določili nov način terminskega objavljanja vsebin, ki je moral biti čimbolj ažuren in čim hitrejši. Ker na spletu velja enakost dostopa večina medijev skuša s hitrostjo prehiteti svoje tekmece, pozablja pa na ključno stvar pri vseh medijih. Na uporabnika.

Na četrtem mestu je problem s definicijo pojma ekskluziva. Predvsem časopisi so imeli včasih prednost pred ostalimi dvemi vejami medijske trojke predvsem zato, ker so zaradi relativno dolgega postopka produkcije izdelka/časopisa in na drugi strani relativno dolgih vsebinskih sklopov lahko časopisi tematike pokrivali bolj celostno oziroma bolj kvalitetno in si s tem lažje zagotovili ekskluzivnost zgodbe. Na spletu se je logika spremenila, ker zaradi večjega števila virov in boljših načinov brskanja po vsebini, ne glede na mesto objave, zgodbe hitreje pridejo na plano. In namesto, da bi se mediji nato odločili za drugačne kote pokrivanja že objavljenih zgodb, raje skrivajo vsebino in jo servirajo po delčkih, da bi ja zafrknili konkurenco. Spet na račun bralstva.

Na petem mestu je problematična kadrovska ureditev spletnih uredništev. Če začnemo pri urednikih. Kakšen kader bi bilj najboljši za urednika spletne izdaje? Boste zaposlili človeka, ki se ukvarja s spletom in so mu jasne dinamike spletne komunikacije? Boste zaposlili človeka, ki je že prej deloval na področju notranje politike oziroma teme, ki bi jo radi poudarili na spletu? Boste izbrali tržnika, ki bo vedel, kaj se prodaja? Podobno je z novinarji. Boste vzeli deklice za vse? Specialiste? Težava z izborom kaže ravno na težave pri fokusu vsebine. Podaljški hočejo biti vse, na koncu niso nič.

Kaj lahko torej spremenimo?

Zaprite vse klasične medijske spletne portale. Če niste specializirani, potem je za vas bolje, da vas na spletu ni. Vedno bolj se namreč kaže nadvlada posebnih portalov, ki se sicer ukvarjajo z dokaj ozkimi temami, a vseeno dosegajo dobre rezultate. Klasični spletni podaljški se tako vedno bolj selijo v sfero “Samo, da je”.

Naredite raziskavo tržišča in se osredotočite na posamezne interesne skupine. Ljudje bodo raje prebirali tri ločene portale, od katerih bo en posvečen črni kroniki, drugi estradi in tretji notranji politiki in ki jih bodo urejali ljudje, ki se dejansko spoznajo na področje (ja, tudi na estrado se mora človek spoznati!), kot pa da vse tri stlačite na eno mesto in upate na čim večje število obiskovalcev, ki jih bo premamil zavajajoč naslov.

Investirajte v splet. Dam roko v ogenj, da stroški spletne izdaje pri veliki večini (če ne pri vseh!) medijskih hišah ne dosegajo niti polovice zaslužka, ki ga spletna izdaja prinese z oglaševanjem in ostalimi dejavnostmi. Razumljivo, treba je zaslužiti, ampak roko na srce – glede na trenutno razporejanje finančnih sredstev znotraj posameznih medijskih hiš bi prej pričakoval, da bodo hiše združile proračune nekaterih magazinskih rubrik in jih preselile v eno uredništvo, kot pa, da bodo z denarjem varčevale ravno pri spletu, ki ima od vseh medijev še največ možnosti za razvoj in izboljšave.

Klasično trojico nadgradite s spletom. Zakaj na spletu silite ljudi k branju/poslušanju/gledanju časopisa/radia/tv postaje? Ne bi raje ljudi vabili na splet in jim tam ponujali nadgradnjo tistega, kar ste jim itak že prodali? Ker več ljudi spremlja vašo tiskano izdajo? Ne se hecat.

Peto točko dopišite vi. Zakaj bi berete/spremljate slovenske spletne medije? Če jih ne, kaj bi se moralo spremeniti, da bi jih?

Podpri nas!


Danes je nov dan

Če so ti vsebine tega bloga všeč, ga podpri prek donatorske platforme Nov dan