Glamorama

31.07.2010  •  Books  •   Recenzije0

Bret Easton Ellis nadaljuje sago, ki jo je začel s Pravili slačenja in nadaljeval z Ameriškim psihom. Glamorama se sicer bere kot hollywoodski SEO, vseeno pa Ellisu uspe vanjo vplesti kritiko modernega sveta, dokaj soliden triler in humoristične izpade črne barve.

Film, za katerega bodo mnogi govorili, da je revolucionaren, da je napreden, da je prelomen. Meni se zdi čisto normalen poletni hit s pomembno razliko – zelo se trudi in jemlje gledalce kot razmišljujoče posameznike, ki so mu jasni abstraktni koncepti in ki razume metaforo, ko ga ta brcne v glavo.

Sreda je bil dan za Kostanjevico na Krki. Na željo boljše polovice, čeprav je tudi mene zanimal relativno neodkrit dolenjski del naše dežele. In zakaj ravno Kostanjevica? Cause it`s a friggin island!

Trnfest je spet v mestu in končno sem videl Demolition Group v živo. Moram priznati, da se bom od sedaj naprej bolj trudil loviti njihove nastope. Zakaj? Ker so fucking awesome!

Po predvčerajšnjem sprehodu po centru Ljubljane, sva jo včeraj mahnila v slovenski etnografski muzej, ki ima trenutno razstavljene štiri razstave – o dediščini slovenskih blagovnih znamk, o razvoju človeka kot družbenega bitja in slovenski kulturni dediščini in o slovenski misiji v Sudanu. Na kratko – priporočam ogled vseh štirih!

Včeraj sva šla na sprehod in po dolgem času sem spet vzel sabo fotoaparat.

OK, naju je pač zanimalo, kako izgleda šest milijard komarjev oziroma kako daleč so prilezle kače iz “neke luknje”. Za prvi del letošnjih počitnic sva odšla na otok Krk, v mestece Punat, ki se je izkazalo kot odlično izbiro.

2010 FIFA World Cup South Africa

25.07.2010  •  Games  •   Recenzije0

Čeprav se je nogometna vročica pred kratkim končala, ni prav nobenega razloga, da se ne bi še nekaj mesecev drli v zaslon vašega televizorja. Tokrat ne zaradi nesposobnih sodnikov, štorastih igralcev oziroma vuvuzel, ampak zaradi napete igre, ki zelo dobro prikazuje vročico svetovnega prvenstva v nogometu.

Just after sunset

16.07.2010  •  Books  •   Recenzije0

Potopi v svet Stephena Kinga so vedno nekaj posebnega. Odkar sem kot prvo od njegovih knjig prebral zgodbo Mistery, se mi je zavlekel pod kožo in me dosedaj še nikoli ni razočaral. Z zbirko krajših zgodb Just after sunset ni nič drugače. Še vedno je mojster svojega žanra in še vedno zna šokirati in nasmejati.

Spet bom dregnil v osje gnezdo, ampak vzemite to kot samokritičen prispevek o slogu pisanja vsebin, ki niso povezane z zadnjim obrokom oziroma osebnimi izpovedmi. Vprašanje, ki si ga zadnje čase vrtim po glavi, je naslednje: ali obstaja blogerski slog pisanja ali je bolje, da bi za določene vsebine blogerji slogovno poskušali posnemati novinarje?

Page 1 of 212