Just after sunset

16.07.2010BooksRecenzije

Potopi v svet Stephena Kinga so vedno nekaj posebnega. Odkar sem kot prvo od njegovih knjig prebral zgodbo Mistery, se mi je zavlekel pod kožo in me dosedaj še nikoli ni razočaral. Z zbirko krajših zgodb Just after sunset ni nič drugače. Še vedno je mojster svojega žanra in še vedno zna šokirati in nasmejati.

Just after sunset, zbirka trinajstih kratkih zgodb, ki jih je King objavljal v različnih publikacijah, cilja na kratko in efektivno šokiranje. Pa naj si bo to zgodba o mački, ki je najverjetneje pobegnila iz Mačjega pokopališča ali zgodba o človeku, ki preživi teroristični napad 9/11 in potem skrbi za duhove ljudi, ki so v tem napadu umrli oziroma zgodba o psihiatru, ki ga njegov pacient okuži s svojo psihološko boleznijo – vseh trinajst pripovedi se dotakne ene izmed klasičnih not Kingovega repertoarja.

Čar kratkih zgodb je v pričakovanju nepričakovanega. Avtor nima na voljo dosti manevrskega prostora, znotraj katerega bi lahko razvil zgodbo oziroma bralca vpeljal v pripoved – to mora storiti hitro, a neprisiljeno. Kingu to mojstrsko uspeva s stereotipnimi liki, ki se jim dogajajo nestereotipne stvari. Uvodi so zato najšibkejši del pripovedi, a vendarle brez njih tudi ostali deli zgodbe ne bi delovali tako dobro – stereotip rešuje kratkost zgodbe in bralca hitro potegne k bistvu.

Kingova močna stran so zaključki oziroma razpleti. Zadevo namreč odvija na podoben način kot Alfred Hitchcock, ki prav tako iz vsakdanjih dogodkov oziroma zapletov odvije v svet nepredvidljivega in grozljivega. Kingu to uspeva še bolj, saj določene zgodbe mejijo že na komično (taka je recimo The Cat from Hell), medtem ko so druge resnično pretresljive (na primer N.).

Če se še vedno odločate za poletno branje, vam zbirko kratkih zgodb priporočam v paketu s knjigo The Gun Seller. Obe vas bosta zabavale, hkrati pa omogočale, da jih boste brali po manjših dozah, da vas sonce ne bo preveč opeklo.