Trnfest je spet v mestu in končno sem videl Demolition Group v živo. Moram priznati, da se bom od sedaj naprej bolj trudil loviti njihove nastope. Zakaj? Ker so fucking awesome!
Včeraj sva ob prihodu domov iz etnografskega muzeja samo žalostno gledala čez okno in preklinjala dež. Malo zaradi nizkih temperatur, malo pa zaradi dejstva, ker je bil ogrožen večerni del aktivnega dopusta, ko sva mislila obiskati otvoritev legendarnega Trnfesta, ki so ga otvorili še bolj legendarni Demolition Group.
Za skupino sem prvič slišal (vedno tako začnem, počasi mi bo šlo že na živce) v Podgorškovih Temnih angelih usode in bil navdušen nad istoimenskim komadom, ki so ga Demolition Group izvedli v navezi s skupino The Stroj. Potem je prišel album Neovangelij, pa Bič Luč+Upanje, pa soundtrack filma Sladke sanje… in na skupino sem se navadil.
Ogled v živo je bil bolj problematičen kot poslušanje plošč. Pod prvo skupina ne nastopa ravno pogosto oziroma so nastopi raztreseni po celi Sloveniji. Ko sem včeraj zjutraj čisto slučajno preveril spored Trnfesta, pa so se zvezde očitno poravnale in letošnji festival so otvorili ravno Demolition Group.
Še enkrat se je pokazalo, da določena glasba bolje zveni v živo, saj so Demolition Group zaružili in postregli z izborom starega materiala pa tudi z novimi komadi, ki bodo neznano kdaj (upam pa, da letos!) izšli na novi plošči. Zvok je bil odličen, bobnarsko-basistično-saksofonistične solaže pa so krasno tresle kosti vseh prisotnih.
Veliko materiala sem slišal prvič, odigrali pa so tudi komercialno bolj odmevne komade (Dež in kompanija). Vseeno sem bil najbolj navdušen ravno nad prvič slišanimi komadi, med drugim tudi nad klasiko Rade Japanci za nas (vem, sram me je).
Občinstvo je bilo zelo zanimivo. Od prvovrstašev, ki so vsak komad pospremili z ekspresivnim plesom, do ljudi, ki so med komadi jedli bobipalčke do geekov, ki smo tvitali in na koncert priklicali ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal v usnjeni jakni z ekipo. Malo smo poklepetali, moram priznati, da nisem točno vedel, kako naj se obnašam – ministrica na Trnfestu, okrog nje spremljevalna ekipa in mimoidoči, ki so jo gledali v čevlje (predvsem ženski del) oziroma malo višje (predvsem moški del).
Koncert je trajal do predpisanih 22:05, ko morajo biti zaključene vse zunajprostorske aktivnost, po koncertu pa sem z Andražem po stotih letih ponovno jedel kebab. Dober je bil, čeprav se mi zdi, da so se porcije zmanjšale. Krasen večer je bil!
Bere se to kot nekoga, ki je prestar, da bi redno hodil ven 🙂
Mogoče ti delam krivico, ampak jaz sem tudi v tej grupi, haha.
Bobi palčke? 😀
Al v tej skupini, da se ti ne da redno hodit ven? Pri meni je ponavadi tako, da me zelo malokrat kdo opomni, da bi bilo nekaj vredno pogledat oziroma moramo vedno jaz zbrcat druge. In potem se mi včasih da, včasih pa ne.
Demolition Group so odlični, to si lepo ugotovil. Ti pa garantiram, da je bil tole en slabših nastopov. Zdelo se mi je, da Goranu zmanjkuje glasu in da malo zamuja. V njihovi muziki, ki je polna takih momentkov, ko morajo biti točni in so vedno točni, so mi nekateri dajali vtis, da so utrujeni. Možno, da se mi je le zdelo. Kakorkoli. Četudi ne maraš prevelikega hrupa, ti priporočam njihov koncert v kakšnem klubu. Zdi se mi, da tam bolje delujejo in tudi publika je bolj osredotočena in ne toliko razpršena. Novi komadi pa nastajajo že zadnjih 5 let in dvomim, da bo kmalu kakšna plata. Jebiga, ta bend deluje iz veselja in radi malo koncertirajo. Nenazadnje so ta glavni člani že ornk fotri in se jim ne da preveč se zezat. Ministrica je pa tudi čisto normalna, ko se vzdušje sprosti. Zanimivo je, da so v bistvu ljudje okoli tisti, ki zamrznejo. Pa da ne boš mislil, da si edini – vsem se nam to dogaja, ampak mine. 🙂
Ampak ti moraš pa nujno večkrat zvečer ven. Načeloma je poletje v LJ vedno tako ali pa še bolje, kot je bilo včeraj, ko je na začetku malo deževalo.
Novi komadi so v večini nastali v zadnjih 2h letih – predvsem z bobnarjem Urošem Srpčičem, preden je (zopet in poslednjič) zapustil skupino…meni osebno zelo manjka njegovo udarno bobnanje in karizma, moč ki jo je dal bendu – ga štejem med tabolše v Sloveniji… no, nastavke za nekatere komade pa so verjetno imeli že od prej…
Klubi jim bolj pašejo, res je.
Jebemti, a kakšne slike od publike pa nisi mogel stisnit? Da bi človek tudi post festno videl, kakšno je bilo vzdušje… 🙂 Sem ob njihovi napovedi namreč pobegnil zdoma. 🙂
Hehe, kot že rečeno, sem doma pozabil kartico in Panasonic ima na voljo za pet fotk internega spomina. Ljudi je bilo dosti, magari poglej po kakih medijskih portalih fotke z odra 😉 Vzdušje je bilo…ne vem, hecno. Kot že rečeno, od bobi palčk do triperjev na vsako sekundo glasbe 🙂