Inception – ne vsebina, ampak izvedba!

28.07.2010FilmiRecenzije

Film, za katerega bodo mnogi govorili, da je revolucionaren, da je napreden, da je prelomen. Meni se zdi čisto normalen poletni hit s pomembno razliko – zelo se trudi in jemlje gledalce kot razmišljujoče posameznike, ki so mu jasni abstraktni koncepti in ki razume metaforo, ko ga ta brcne v glavo.

Mogoče se bo komu zdelo čudno, ampak mene je film Inception (Izvor) prepričal z majhnimi detajli, ki so ga dvignili nad ostalo produkcijo podobnih filmov. Vsebinsko niti ni tako zanimiv, saj se zelo prepleta s filmom Shutter Island (Zlovešči otok), tako po igralski zasedbi kot po glavnih potezah zapleta, bolj zanimiva je sama izvedba in koreografija vsebine.

O vsebini zato ne bom izgubljal besed (pravzaprav bi bilo to krivično, saj je vsebinsko to eden izmed filmov, ki ga je treba videti sam), opozoril pa bom na nekaj podrobnosti, ki so mi strašansko všeč in iz katerih se vidi, kako dobro je bila pripravljena produkcijska ekipa in kako kvalitetno zna svoje filme snemati Christopher Nolan.

Če filma niste videli, vam ne bo jasno o čem govorim, zato se bom potrudil čim bolje opisati prizore oziroma prepričljive podrobnosti.

  • Zvok. Enega glavnih junakov, ki ga igra Leonardo DiCaprio, lovijo po ulicah neznanega mesta, kjer se dogajajo demonstracije. Gre za klasično akcijsko sekvenco, v kateri se protagonist izogiba antagonistom in za beg uporablja vse pripomočke v okolju. V nekem trenutku se med njega in zasledovalce postavi avto in enega od zasledovalcev vrže čez pokrov motorja.Zvok, ki nastane, ko se njegova glava zlepi z vetrobranskim steklom, je meni osebno zelo grozljiv in zelo drugačen od ostalih podobnih scen v ostalih filmih, kjer se podobne situacije končajo bolj komično oziroma brez pravega učinka na gledalca. Nolan nasilja ne poveličuje, ampak ga dozira tempirano in s tem vpliva na gledalca. Na splošno imata zvok in glasba pomembno vsebinsko vlogo, ampak v ta del filma se ne bom spuščal.

  • Glasba. Hans Zimmer se je tokrat resnično potrudil in spisal pomemben kos svojega opusa. Namesto recikliranja in znanega nabijalskega ritma, ki ga je uporabljal v filmih, kot so Gladiator, Mission: Impossible 2 in Broken Arrow, je soundtrack za film Izvor bolj podoben njegovim resničnim klasikam kot sta Thin Red Line oziroma Black Hawk Down.Zimmer sam je v intervjuju za ArtistDirect dejal, da “…me herojske in pompozne skladbe ne zanimajo več, rad bi delal čustvene in kompleksne glasbene podlage…” Mogoče se bo komu zdela glasba preveč vezana na dejanja na platnu, meni pa je ravno to najbolj všeč.
  • Slika. Grafično zelo pester film, z veliko truda, ki je posvečen podrobnostim. Prizori iz posameznih pokrajin, posnetki od blizu in barvne sheme, v katerih je posnet film, delajo vse skupaj zelo prijetno na pogled in gledalca še dodatno zintrigirajo.
  • Dialogi. Tukaj Nolanu mičkeno spodrsne in podleže amerikanizaciji dialogov, kjer morajo junaki vse na dolgo in široko razlagati, da je finta jasna še največjemu cepcu v dvorani. Hkrati s tem razlaganjem režiser tvega, da bo upočasnil ali čisto ustavil ritem filma, kot da bi rekel “OK, time-out, there`s some things you need to know first…”. Nolan to stori večkrat, po mojem mnenju čisto po nepotrebnem in upočasnitve se čuti. Na splošno so dialogi kvalitetno napisani, gledalec lahko verjame igralcem.
  • Igralska zasedba. Zame največja zmaga sta resni Joseph Gordon-Levitt in Ellen Page. Predvsem za prvega me veseli, da je s to vlogo zakorakal v drugo smer kot s klasičnimi ljubezensko-tepčkastimi vlogami iz preteklosti. Page tudi dobro odigra svoj del, vseeno se pri njej še vedno čuti malo vpliva hita Juno. Ostali so suvereni, celo Cillian Murphy se vzpostavi kot bolj možat lik.

Zaradi izvedbe Nolanu oprostim vsebinski del, ki ga je pobral iz večih klasik, med drugim tudi filmov The Matrix, Dark City in že prej omenjeni Shutter Island. Po eni strani še dobro, da film ni preveč kompliciran, saj tako pridejo izvedbene podrobnosti bolj do izraza, užitek pa je ob gledanju toliko večji. Za večkratni ogled!