Glamorama

31.07.2010BooksRecenzije

Bret Easton Ellis nadaljuje sago, ki jo je začel s Pravili slačenja in nadaljeval z Ameriškim psihom. Glamorama se sicer bere kot hollywoodski SEO, vseeno pa Ellisu uspe vanjo vplesti kritiko modernega sveta, dokaj soliden triler in humoristične izpade črne barve.

Victor Ward je bedak. No, v bistvu je maneken. In bedak. Velik bedak. Človeku je med drugim treba vsakič razložiti, kaj pomeni francoski moi. In zelo enostavno ga je prepričati, da naj iz ZDA odide v Veliko Britanijo in tam poišče dekle, ki je bilo pred leti zatreskano vanj, on pa je sploh ni opazil.

Pot je cilj si reče Victor, pozabi na načrte o odprtju lastnega kluba in končnim vzponom med smetano Manhattna in se z ladjo in polnimi žepi denarja odpravi čez lužo. Stroške plača skrivnostni Palakon, stvari pa se kmalu začnejo zapletati. In ko rečem zapletati, mislim zapletati. Victor se mora namesto z jutranjo slabostjo po prekrokani noči spopadati z mednarodni teroristi, namesto oboževalcev pa ga zasledujejo neznani tujci, ki mu strežejo po življenju.

Preden začnete brati Glamoramo, vam svetujem Pravila slačenja (Rules of attraction). Glamorama se na ostale Ellisove knjige navezuje na večih točkah. Najprej so tukaj imena glavnih junakov. Nato je tukaj prisotna podobna sarkastičnost kot v Ameriškemu psihu, samo da so blagovne znamke oblačil iz Psiha nadomestila imena igralcev in ostalih javnih oseb, ki jih Ellis kot statiste.

Glamoramo bi lahko v grobem razdelil v dva dela, od katerih je prvi svetlejši, lažji in bolj humorističen, medtem ko je drugi del temačen, težak in zapleten. Od sveta klubov tako na koncu pridemo v svet ugrabitev, odsekanih udov in terorističnih napadov, vse skupaj pa spretno povezuje ravno Ward.

Nekateri kritiki so knjigo primerjali s filmom Mullholand Drive in moram se strinjati, da opažam določene paralele, ki proti koncu knjige postajajo vedno močnejše. Meje med resničnostjo in fantazijo se brišejo, dogodki se povezujejo in asociirajo drug na drugega… Podobno kot v ostalih Ellisovih pripovedih.

Poleg “odbitosti” v knjigi najdemo polno znanih osebnosti, ki jih na različnih dogodkih srečava glavni junak knjige. Osebnosti nimajo nikakršne vloge, tam pač so, ker je to pač Hollywood. Nekatere to zelo moti, druge to zabava. Na določene momente knjiga spominja na slog Chucka Palahniuka, še enega “posebneža” v pisateljskem poklicu, ki zelo uspešno združuje črni humor, socialno kritiko, seks, nasilje in vse ostalo, kar dela knjigo berljivo. Zelo fino poletno branje.