Flat Earth News

07.08.2010BooksRecenzije

Nick Davies s knjigo Flat Earth News lepo povzame notranje in zunanje težave britanskih medijev in na primerih iz britanske medijske prakse pokaže, kako imajo tudi teoretiki zarot prav. Le da razlogi za zaroto niso načrtni, temveč imajo več opraviti z neznanjem, zagledanostjo in zavedenostjo novinarjev…

Avtor se problema loti s strani vseh udeležencev medijske industrije – novinarjev, strokovnjakov za odnose z javnostmi in politikov, na koncu pa s praktičnimi primeri prikaže delovanje vseh sil na štiri največje tiskane medije v Veliki Britaniji (Sunday Times, The Observer in Daily Mail).

Davisova teza je preprosta in se v angleščini glasi – “The Earth is flat, until someone checks it”. Davies cilja predvsem na nekontrolirano produkcijo medijskih vsebin, ki v današnji medijski pokrajini vse bolj nadomešča objavo preverjenih informacij, ki so v javnem interesu.

Vseeno za objavo nepreverjenih niso krivi samo rezultatov željni uredniki oziroma zavedeni novinarji, temveč je zadeva bolj komplicirana. Davies na primerih britanskih medijev, ki se dotikajo poročanja vojne v Iraku oziroma drugih klasičnih tem sodobnih medijev (prepovedane droge, imigranti…) pokaže, kako mehanizmi sodobnega novinarstva jemljejo potvarjanje dejstev kot normo in kako določenih virov informacij zaradi enostavnosti in hitrosti objav nikoli ne preverjajo.

Vojna v Iraku se tudi največkrat pojavlja kot primer analize poročanja, kjer britanski mediji najbolj pokažejo svoje slabe strani oziroma kjer se na enem mestu lahko najlažje videlo, kako na medije vpliva politika in podjetja in kako različne medijske hiše podlegajo tem pritiskom. Tako lahko sledimo zavajajočemu toku podatkov uradnih virov iz vlade in vladnih služb, težavah novinarjev pri preverjanju vsebine in koordinirani distribuciji laži s strani agencij za odnose z javnostmi, vladnih služb in nevladnih organizacij, ki so na plačilni listi enega izmed prvih dveh akterjev.

Ravno ta del o nepreverljivosti velikih tiskovnih agencij, kot sta Associated Press in Reuters, je najbolj zaskrbljujoča. Davies na primeru poročanj obeh agencij o določenih dogodkih, katera poročanja so povzeli mediji po celem svetu, ki si zaradi omejevanja sredstev ne morejo privoščiti široko razprte mreže novinarjev, problematizira namen oziroma smisel novinarstva, ki v določenih primerih deluje dezinformacijsko, hkrati pa dezinformacije s številom ponovitev objav samo še utrjuje.

Zanimiv je tudi zaključek, kjer avtor rešitve in izboljšanja razmer ne vidi niti s pojavom spletnega novinarstva, vseeno pa nekaj kredibilnosti nameni blogerjem in alternativnim medijskim kanalom. Medijskim hišam “v idelanem svetu” svetuje preusmeritev prihodkov v razvijanje svojega potenciala in ne več tolikšno usmerjenost v generiranje golega dobička.

Seveda bi se dalo knjigo še izboljšati.

Mogoče me je najbolj zmotil na trenutke senzacionalističen način pisanja o zlorabah moči množičnih medijev Velike Britanije. “Seveda, kako pa naj drugače avtor piše o res v nebo vpijočih težavah medijske industrije,” boste rekli, a zdi se mi, da bi se dalo zadevo zapakirati malo bolj “dolgočasno” oziroma bolj široko, z večimi pričevanji. Sicer je res, da bi potem knjiga izpadla bolj dolgočasno, saj se sedaj bere zelo hitro, kot napet triler, a bi na drugi strani še bolj pridobila na kredibilnosti zapisanega. Druga potencialno moteča stvar je prevelika usmerjenost v tisk. Največji poudarek knjige leži na svetinji britanskega novinarstva, sobotni izdaji časopisa The Times, avtor pa se ukvarja tudi z ostalimi tiskanimi mediji. Radijske in televizijske postaje pusti pri miru. Zaenkrat.

Vseeno knjiga ponuja dovolj izhodišč za premislek in razmislek o smislu in namenu množičnih medijev. Kako narediti medije spet uporabne oziroma kako jih izločiti iz kroga vplivov, zaradi katerih četrta veja oblasti izgublja na moči in vplivu. Na koncu knjige se avtor sicer dotakne tudi blogerjev in medijev na spletu ter prvim podeli točko za objavljanje zgodb, ki jih medijske hiše zavestno ali nezavestno ignorirajo, a vseeno opozarja, da novinarstvo na spletu še bolj podlega industrijski logiki produkcije novic in da se z novim medijem vsebina ne bo spremenila. Kdo je, kaj bi imel Davies za povedati o e-bralnikih ;)?