Iron Maiden, klasiki hard rocka, ki po sceni harajo že več kot četrt stoletja, so s koncertom v Villa Manin pokazali, da jih lahko ustavi samo tehnika, medtem ko je srce in duša še vedno čila in zdrava. Up the irons!

Iron Maiden je še ena tistih skupin, ki jo štejem med klasike dvajsetega stoletja in ki je poleg skupin Metallica in Guns and Roses sestavljala zdravo jedro glasbe, ki sem jo imel vedno na dosegu roke. In vendar so se mi vedno izmuznili z ogledom v živo, čeprav so leta 2000 koncertirali v Izoli, leta 2007 pa celo v Ljubljani.

Klasike, kot je The number of the beast, Fear of the Dark, Be quick or be dead in Hallowed be thy name ali pa novejše Paschendale in Ghost of the Navigator ter novoizdana plošča The Final Frontier so bili dovolj velik razlog, dva sva se s kolegom Denisom (ne, ne Sarkićem) odpravila čez mejo do Udin, kjer so pred vilo Manin koncertirali Iron Maiden.

Iron Maiden - Codroipo, Villa Manin (17.8.2010) - The crowd #3

Koncert je bil razprodan, pred vilo pa se je zbralo blizu petindvajset tisoč poslušalcev, presenečen pa sem bil nad starostno razliko, saj so se na zelenici znašli tako res stari rokerji kot tudi mladina, ki je na koncert prišla s torbami Hello Kitty in v spremstvu staršev.

Iron Maiden - Codroipo, Villa Manin (17.8.2010) - The crowd #4

Italijanska predskupina Labyrinth, ki je skušala množico navdušiti z angleško-italijanskim powermetalom je zaradi slabega ozvočenja in tako konfuznimi besedili, ki so bila sestavljena iz italijanskih kitic in angleških refrenov, name ni pustila prevelikega vtisa, sploh če se zavedamo dejstva, da so na ameriškem delu turneje Iron Maiden za predskupino pobasali Dream Theater

Iron Maiden - Codroipo, Villa Manin (17.8.2010) - Supporting group Labyrinth #3

Po slabi uri so Italijani odšli na pašto, na oder pa so prikorakali britanski rock metalci in žur se je začel. Žur lahko razumete dvopomensko, saj so po eni strani Bruce in ekipa pokazali, da se jim dolgoletni stalež nič ne pozna, po drugi strani pa tako neumnega in jeznega občinstva nisem videl še na nobenem koncertu.

Najbrž je k živčnosti pripomogla že prej omenjena razprodanost koncerta, ampak določeni širokopleči pripadniki moškega spola so s svojim špehom in pestmi resno ogrožali že tako stisnjeno občinstvo. Not good, še na Metallici v Milanu je bilo vzdušje bolj prijateljsko.

Iron Maiden - Codroipo, Villa Manin (17.8.2010) - Bruce Dickinson #3

Oder je bil skostumografiran v slogu zadnjega albuma, v ozadju pa so se menjavala platna, na katerih so bili izrisani motivi skladbe, ki so jo fantje igrali. Posebej moram pohvaliti Bruca Dickinsona in bobnarja Nicka McBraina, pa tudi gospod Steve Harris, ustanovitelj skupine, se je zelo suvereno držal. Bruce je s svojim energičnim nastopom pokazal, da s svojimi petdesetimi leti še vedno ni za med staro šaro.

Iron Maiden - Codroipo, Villa Manin (17.8.2010) - Iron Maiden scenery #11

Iron Maiden Setlist Villa Manin, Codroipo, Italy 2010, The Final Frontier

Zanimivo sicer, da so z najnovejšega albuma igrali samo prvi singel, El Dorado, ostali dve uri koncerta pa sta bili posvečeni že prej omenjenim klasikam. Z izborom sem zadovoljen, mogoče bi vseeno zamenjal kako nabijačino s kakšnim daljšim komadom, ampak očitno se Device zavedajo skupnega imenovalca publike, ki jih hodi poslušat.

Pa če se še malo pohecam iz naših zahodnih sosedov – zelo hecno je bilo slišati Italijane izgovarjati ime skupine, saj se je vse skupaj slišalo bolj podobno besedi Mayday kot Maiden in na začetku sem se spraševal, če sem narobe slišal ime predskupine.

Iron Maiden - Codroipo, Villa Manin (17.8.2010) - Iron Maiden scenery #15

Poleg razmeroma neprijazne publike bi pokritiziral še tehnično izvedbo oziroma ozvočenje, ki je bilo za moje pojme nastavljeno prepotiho. Če sklepam po Metallici in U2, kjer mi je po koncertu še dva dni zvonilo v ušesih, so Iron Maiden svoje železo kovali na zmerni jakosti, pri kateri se je sicer čisto v redu slišalo vse, ni pa bilo tistega… X faktorja, ki je ponavadi na koncertu in ga ni pri poslušanju skladb v naslonjaču.

Vseeno se je nasilni del publike umiril in potem smo se z Italijani, Nemci, Švedi, Britanci skupaj drli refrene, medtem ko je po odru brez odmora skakal in pel Bruce. Res je car.

Podpri nas!


Danes je nov dan

Če so ti vsebine tega bloga všeč, ga podpri prek donatorske platforme Nov dan