Alan Wake

21.08.2010GamesRecenzije

Če se vam v svetu prvoosebnih streljačin toži po dobrih starih pustolovščinah, potem bo Alan Wake ravno pravšnji za vas. Seveda mu ne uspe čisto ubežati klišejem razvoja računalniških iger na konzolah, a vseeno ponudi dovolj vsebine, da se sprašujem, če bo ostalo samo pri eni igri oziroma če se zadeva ne bo razširila še na kak drug medij.

Pisatelj Alan Wake ima dovolj rutin v svojem življenju in po zadnjem delu svoje zelo uspešne detektivske sage, v kateri ubije glavnega junaka se odloči, da je čas za spremembo. Z ženo odpotujeta v Bright Falls, kjer se takoj po njihovem prihodu začnejo dogajati čudne stvari.

Ne bi razkrival preveč vsebine, je pa zadeva zelo dobro spisana, zgleduje pa se po delih Stephena Kinga in Davida Lyncha, kjer se prepletajo različni svetovi, glavni junak zgodbe pa je oseba, ki te svetove povezuje oziroma razrešuje konflikte v njih.

Igra je sestavljena iz dveh delov, dejanskega premagovanja ovir na linearnem poligonu in vmesnih video sekvenc, v katerih se dogajanje razpleta. Zelo podobna je klasikam Max Payne oziroma Gabriel Knight, kjer ste imeli podobno ozračje, samo da je bilo pri Knightu večji poudarek na vsebini, pri Maxu pa večji poudarek na streljanju. Sicer je res, da se Alan bolj nagiba k Paynu kot k Knightu, a vseeno je ravno vsebina tista, ki spodbuja igralca k dokončanju igre oziroma k razpletu zgodbe.

Zanimivo je tudi to, da so se avtorji potrudili z glasbo in podpornimi spletišči, ki razkrivajo vsebinske delčke igre oziroma jo dopolnjujejo. Od dveh upokojenih težkometalcev iz fiktivnega benda Old Gods of Asgard, do šestdelne YouTube serije Bright Falls, do ostalih spletnih bonbončkov, ki spodbujajo k raziskovanju onkraj glavne igre.

Je pa tudi res, da razen dobre zgodbe igra ne ponuja veliko zanimivosti, ki so jih igralci vajeni iz t.i. sand-box iger (Red Dead Redemption, GTA, Mass Effect…). Epizode so sestavljene iz preprek in nepridipravov, v manjšem obsegu pa igralec rešuje tudi uganke. Dialogov je veliko, igranje prekinjajo sekvence, v katerih pa igralec nima vpliva na razvoj dogodkov.

Ambient je zelo dobro razdelan, grafika in detajli so presunljivi, vsebina pa je, kot že omenjeno, ultimativni brainfuck. Lahko bi sicer razširili streljaški del, a se bojim, da bi iz tega naredili še eno “navadno” streljačino, zanemarili pa fantastično-grozljivo okolje. Komaj čakam na drugi del!