Twitter eksperiment: Vedno bolj v eno smer

16.09.2010Javno

Se tudi vam zdijo neznanci, ki vas molče zasledujejo na omrežju Twitter zanimivi, da ne rečem bizarni? Ste se kdaj vprašali kdo so ti ljudje oziroma zakaj za vraga sledijo prav vam? No, mene je zanimalo in iz zanimanja se je rodil enomesečni Twitter eksperiment z delovnim naslovom Who the fuck are you?

Slovenska twittersfera je vedno večja

V slovenski Twittersferi je vedno več gneče. Moji nepopolni seznami medijskih hiš, nevladnih organizacij, estradnikov oziroma javnih oseb, političnih akterjev in podjetji so vedno daljši, zanimiv pa je pretežno enosmerni tok komunikacij, ki jih le-ti izvajajo.

Vseeno je seznam Twitter računov eno, vzpostavljanje povezav med Twitter uporabniki pa nekaj popolnoma drugega. Sam tvitam že od novembra 2007 in do danes sem si na omrežju nabral skoraj 500 ljudi, ki se jim zdim dovolj zanimiv, da me sledijo. In tukaj se začne zabava.

Twitter namreč omogoča spremljanje posameznikovih zapisov tudi, če s tem posameznikom nisi povezan. Vzpostavljanje povezav je namreč obvezno samo za pošiljanje zasebnih sporočil (pri tem morata biti uporabnika medsebojno povezana), če pa bi rad samo bral zapise, se da zadevo elegantno rešiti z RSS tokom podatkov. Sledenje je torej neobvezno.

O dobrih praksah pisanja tvitov, še posebej, če gre za račun podjetja oziroma druge oblike organizacije sem že pisal, na tem mestu bom razmišljal bolj o dvosmerni komunikaciji med uporabniki.

Pravila eksperimenta

Pravilo eksperimenta je bilo eno samo: takoj, ko v elektronski nabiralnik dobim obvestilo o novem sledilcu (še vedno nimamo lepše besede, a?), mu pošljem pozdravni tvit, ki je tematsko obarvan, tako da ima lahko sledilec hitro pripravljen odgovor, hkrati pa z odgovorom pokaže, da ga ljudje, ki jih sledi, res zanimajo.

Nekaj primerov pozdravnih tvitov:

In nekaj odzdravnih:

Pa še celotna statistika v času eksperimenta:

43 pozdravnih tvitov

22 odgovorov

21 ignorantov

Statistika sicer kaže na več kot petdesetodstotno odzivnost, vseeno pa se zadeva korenito spremeni, ko ločimo zasebne in korporativne twitter račune.

Zasebniki:

18 pozdravnih tvitov

13 odgovorov

5 ignorantov

Podjetja:

25 pozdravnih tvitov

9 odgovorov

16 ignorantov

Kar malo stisne, right?

Kaj sem ugotovil?

Da se posamezniki, ki me začnejo zasledovati (nujno potrebujemo drug izraz!), v večini primerov tudi potrudijo z odzdravljanjem, čeprav so kdaj moji pozdravi zares trapasti. Čisto drugačen občutek človek dobi pri računih, za katerimi stojijo organizacije oziroma javne osebnosti.

V večini primerov korporativnih računov gre za enosmerno komunikacijo, brez pogovorov z ostalimi uporabniki. Kar je še slabše, četudi sami začnejo spremljati (to še vedno zveni hecno, a veliko bolje kot zasledovati!) posameznike, se na vprašanja ne odzivajo.

To je še posebej zoprno v primerih, ko gre za Twitter račun trgovine oziroma korporacije, ki ŽIVI od prodaje oziroma izmenjave dobrin/storitev. Kako za vraga boš prodajalca kaj vprašal, če ti servira samo trapasta oglasna sporočila, na komunikacijo pa se ne odziva? Podobno neodzivne so politične osebnosti, ki se v teh dneh podajajo v boj za lokalne volitve – mogoče bo zvenelo klišejsko, ampak od treh političnih osebnosti mi je odgovorila samo ena.

Prednost Twitterja pred ostalimi podobnimi komunikacijskimi kanali je v njegovi preprostosti. Razen dialoga oziroma komunikacije z ostalimi uporabniki ne ponuja veliko drugih načinov rabe, uporabniki pa lahko tako zelo hitro ugotovijo, kateri upravitelji računov Twitter uporabljajo samo za nezaželena sporočila in kateri zares komunicirajo z množico.

To je slabo zaradi dveh stvari – korporacije bodo vedno bolj mislile, da je Twitter neuporaben, čeprav ga ne uporabljajo pravilno, po drugi strani pa se bo pojavljalo vedno več enosmernih uporabniških imen, ki bodo delali več škode kot koristi. Hkrati pa podjetja očitno ne vidijo dlje od še enega komunikacijskega kanala, ki ga je potrebno zapolniti z oglasnimi vsebinami, ignorirati pa uporabnike, ki sestavljajo jedro medija.

Eksperiment bom zagotovo ponovil, me zanima, če bodo rezultati kaj boljši. Tokrat je bila zadeva med korpo-računi RES porazna.

 

5 komentarjev na “Twitter eksperiment: Vedno bolj v eno smer

  1. Peter

    Nisem prav nič začuden, da si to ugotovil. To je ono "aja, neki twitter je, a lahko ti, ki maš malo preveč časa v službi to urihtaš". Brez strategije, idej o tem kaj twittat in kako. In brez tweetdecka.

     
  2. Swizec

    Iz osebnih izkusenj furanja "uradnega" in osebnega accounta. Dejstvo je cisto preprosto to, da uradnega manjkrat pogledam in veckrat pozabim odgovorit na kako vprasanje. Mogoce ce bi bil moj prvi account uradni bi bila zgodba drugacna, tko je pa da vecina ljudi ki jim sledim na uradnem accountu je itak ista kot jim sledim na osebnem. Zato tam nikoli ne berem.

    Se pa velikokrat zgodi da nekomu ki je nekaj vprasal na uradni account odgovorim kar z osebnega. Si to preverjal? Je namrec precej pogosto da je pac javna tajna kdo od resnicnih ljudi fura kateri uradni account.

     
  3. Gregor Cuzak

    Kul tole.
    Se pa vidi ena zadeva. Katerokoli področje si zamisliš, pa najsi bo to twitter, ali pa vzgoja ekološkega korenja na svojem vrtičku, z vsem kar pride vmes, recimo možganska kirurgija, pa take fore, povsod najdeš bedake. Ampak hec je, da ti bedaki sploh niso bedaki, oziroma ta pametni sploh niso pametni. Razlika je le v tem, da se ta pametni, ki niso pametni, heh, lotijo zadev za en kanček bolj skrbno. Pokažejo vsaj malo truda, vložijo nekaj iskrenega zanimanja in, yeah, ljubezni.

    Zato mi je po svoje kul celo Damjan Murko. Ker non stop kasira opazke vseh nas pametnjakovičev, on pa to dela vsaj z neko mero bizarne ljubezni. Jebeš to, ali ti je način všeč ali ne.

    In tu je point. So ljudje, ki so real in ljudje, ki so fake. No, še huje je, isti ljudje smo včasih real, včasih fake. In bog daj, da bi bil čimvečkrat real.

    Keep it real, man.
    Yo

     

Vpišite komentar