Pred kratkim sem na fakulteti za družbene vede predaval o spletu in tržnem komuniciranju, ki se zaradi tega medija spreminja. Predavanje je bilo zelo drugačno od ostalih, dosedaj izvedenih predavanjih, v prispevku pa opisujem ključne razlike in razmišljam o spremembi.

Apocalyptica je ena tistih skupin, ki obstoječa pravila muziciranja postavlja na glavo in dokazuje, da kjer je volja, tam je pot. Nori Finci na violončelih so na Dunaju priredili zanimiv koncert, ki pa je pokazal, da je alternativa najboljša v svoji osnovni formi in da preveliko približevanje mainstreamovskim tokov ni nujno tudi najboljša stvar.

Tokrat eno razmišljanje o tem, kako se tudi kolektivne akcije včasih izrodijo, kaj se lahko vsi iz tega naučimo in v čem je pravzaprav čar sodelovanja v taki akciji.

Verjemite, ne bi pisal tega prispevka, če letošnji rojstni dan ne bi bil RES poseben. Pa ne mislim poseben, da se vsi spomnijo nate, ker je tako poseben vsak rojstni dan, ampak RES poseben. Berite naprej, a pozor – v prispevku je videoposnetek, ki me prikazuje v čisto drugačni luči, kot me je večina ljudi

Dva dni po norem Nicku Caveu sva se odpravila krstit še Areno Stožice, kjer je imel svoj koncert Leonard Cohen. Koncert mogoče ni prava beseda za dogodek, ki se je včeraj odvil v Areni. Bolj primerno ime bi bila religiozna izkušnje tretje vrste. Z drugimi besedami – bilo je noro lepo.

Da je “prvi časnik v državi” napovedal iPad aplikacijo, preden je uredil osnovni dostop do svojih vsebin na spletu, se mi zdi ogabno. Da je “prvi kolumnist v državi” v članku “Delo in iPad: Moj dežnik ali balon ali…” napovedal skorajšnjo medijsko revolucijo zaradi tabličnega računalnika, pa se mi zdi bizarno. Gremo lahko še nižje?

Huh, Nick Cave se je v skupini Grinderman pošteno reinkarniral in še enkrat dokazal, da se zabava za rojstni dan še ni končala. Koncert v Križankah je po šivih pokal od energije, ki so jo na odru izvajali Nick Cave in njegova druščina in čeprav se je Cave med koncertom spotikal ob kabel za mikrofon,