Eden boljših koncertov leta, po katerem komaj čakaš na drugi del. Satriani je dobil novega oboževalca, midva pa zelo lep večer v Hali Tivoli.

Satrianija sem prvič srečal pri komadu Every You, Every Me, za katerega dolgo časa sploh nisem vedel, kdo ga je napisal oziroma kdo je izvajalec. Všeč mi je bila kitara in izvedba, ki je iz navidez povprečne melodije ustvarila preprosto, zanimivo in hitro zapomnljivo melodijo. Kasneje sem ga preposlušal v zasedbi G3, ki je združevala tri kitarske bogove, potem pa ga začel zasledovati tudi na solo albumih, kjer je iz električne kitare vedno uspel potegniti prav vesoljske zvoke. Najbrž mu tudi zato pravijo The Alien.

Zanimivo, ampak če sem si pred koncertom najbolj želel slišati ravno Every you, Every me, me je Satch s skupino uspel več kot navdušiti nad ostalimi komadi, pri sedaj že dvakrat omenjeni klasiki pa me pustil ravnodušnega. Ne zato, ker bi bila izvedba dolgočasna, ampak ker sem tokrat njegovo diskografijo prvič slišal v živo in bil nad energijo koncerta navdušen.

Če na posnetkih Satriani izgleda kot naduvan kitarist s sončnimi očali, je na koncertu v dvorani Tivoli pokazal izredno toplino in odprtost, med drugim tudi s klepetanjem med skladbami. Občinstvo, sestavljeno iz starejših možakarjev in njihovih sinov, mu je jedlo iz roke in čeprav se mi je zdelo, da bi bili lahko malo bolj živahni, Satrianija to ni motilo. Zelo suvereno in s podporo videoprojekcij se je sprehodil skozi več desetletij kariere, predstavil nov album in se na koncu poslovil z dvojnim bisom.

Albuma pred koncertom nisem slišal, po koncertu pa se ga še vedno ne morem naposlušati. Med najljubšimi komadi nove plate Black Swans And Wormhole je trenutno Pyrrhic Victoria, ki je še posebej fenomenalna, če ravno vzletate z letalom (preverjeno na poti na Dunaj in nazaj) in Light Years Away, je pa celoten album zelo kvaliteten.

Koncert mi je več kot popravil okus po mlačnemu Stingu v Zagrebu, kot že rečeno pa je Joe dobil novega privrženca, ki mu bo sledil še na kakšen koncert. Odličen je.