Wikileaks – hvala, da ste pokazali, da splet še deluje

29.11.2010Javno

Zadnja objava diplomatske pornografije, ki jo je zagrešil Julian Paul Assange in njegov projekt Wikileaks, je dober pokazatelj, da splet, viralne akcije in večina buzzwordov, s katerimi nas obmetavajo oglaševalci, dejansko delujejo. Vse je samo vprašanje vsebine.

Saj poznate zgodbo o agencijskem napihovanju viralnega učinka, ki so ga te dni polna usta vseh spletnih strategov, strokovnjakov za omrežja in kar je še tega? Participatorni splet je bil idealna tarča za spodbujanje kreativnosti in komunikativnosti uporabnikov, ki so dotlej svoj komunikacijski potencial skrivali oziroma ga niso hoteli/mogli uresničiti.

Facebook, Twitter in ostala praktična orodja z ničnimi vstopnimi stroški in všečnim vmesnikom so še dolila olja na ogenj zagovornikom izmenjave informacijskih dobrin, ki so v preteklih informacijskih imperijih pogrešali ravno to možnost povezovanja in izmenjave informacij mimo platform, kjer so informacije nastajale.

A naleteli so na skorajda nepremostljivo oviro. Komunikacijski šum. Nizki vstopni stroški, enostavna raba in globalna dosegljivost informacijskih vsebin (z namenom ne uporabljam termina medijske vsebine), podkrepljeni s pritiskom sovrstnikom, modernostjo in ostalimi sociološkimi buzzwordi so sicer res povzročili množično participacijo, navsezadnje je na omrežju Facebook prisotnih že dobrih 130 milijonov uporabnikov, a hkrati ustvarili tudi skorajda nepregledno džunglo informacijskih vsebin, skozi katero se lahko prebijemo samo v tropu. Zelo velikem tropu.

Tropi imajo dobre in slabe lastnosti. Ena najslabših lastnosti je določanja smer potovanja. Na tem mestu bi rad spomnil na eno bolj šokantnih odkritij iz sveta narave, kjer so entimologi odkrili, da mravlje, sinonim za koordinacijo in delo, sploh niso tako zelo koordinirane, ampak da sprva vlečejo vsaka v svojo smer, nato pa se na podlagi najmočnejše mravlje odločijo za skupno pot.

Podobno deluje tudi odločanje o pomembnosti vsebin na spletu. Nikakršne demokratične arene ni, kjer bi vsi uporabniki naenkrat odločali o subjektivni pomembnosti posameznih informacijskih vsebin, ampak se zadeva začne pri vrhu in ustavi na dnu – kot snežena kepa.

Sveti gral je torej vrh klanca, kjer ljudje navzdol kotalijo informacijske kepe, za katere upajo, da se bodo na poti povečale in postale ogromne krogle, ki bodo mlele vse, kar jim bo prišlo na pot. Kako kepo sestaviti, čemu se izogniti in kaj je tista magična vsebina, ki zagotavlja, da bo kepa na koncu podrla hišo (ok, dovolj teh primerjav o snegu, me bo še zebst začelo).

Zdi se, da je Assangova ekipa našla skorajda zmagovalno kombinacijo. Vzemi ekskluzivne in po možnosti še top secret informacije, jih zapakiraj v na prvi pogled uporabniku prijazne paketke in jih spusti na splet. Mravlje bodo naredile ostalo. Tako se je zgodilo tudi v zadnjem primeru objave diplomatskih depeš, ki so povzročile kar nekaj hude krvi na obeh straneh oceana. Splet je bil poln komentarjev, objav in poobjav povezav do dokumentov, ki so jih v roke dobili novinarji svetovnih medijskih hiš – med drugim tudi New York Times in The Guardian.

Prva opazka – skoraj noben uporabnik ni šel sam prebirati depeš, ampak so večinoma povzemali in komentirali povzetke medijski hiš. Vsebina je bila torej sekundarna, podvržena interpretaciji medijskih hiš. Druga opazka – skorajda vse depeše so komentirali brez konteksta, brez odzivov vpletenih. S tem je bila torej vsebina zreducirana in brez pravega pomena. Tretja opazka – mediji so se obnašali na podoben način kot uporabniki. Zaradi ogromne količine podatkov je namreč interpretacija skorajda nemogoča, vse skupaj je spominjalo na odtok kanalizacije. In vseeno je stvar povzročila informacijski vihar skorajda bibličnih razsežnosti.

Če sedaj obrnem ogledalo in primerjam komunikacijske akcije, ki niti približno ne dosegajo iste magnitude, je zadeva jasna. Orodja so na voljo vsem. Tudi vsebine, resda ne tako šokantne, so na voljo. Uporabniki so, bodimo grobi, na voljo vsem. Kaj torej manjka? Kaj je tista sestavina X?

Po mojem mnenju je to v prvi vrsti dojeta kvaliteta informacijskih vsebin. Pomembnost vpliva nepoznavanja teh informacij oziroma pritisk množice. Mravlje pač. Potem pride vse ostalo, pakiranje in predstavitev. Vseeno potrebujete kvaliteto, ki jo boste zavili v lep papir. Samo lep elektronski papir ne stoji pokonci. In nikoli ne bo.

Julianu pa hvala. Ker je pokazal, da splet kot distribucijsko sredstvo še vedno deluje, še vedno so uporabniki pripravljeni samostojno in brez prisile plačevati za vsebine in še vedno je poudarek na ekskluzivnih informacijah. Hvala za lekcijo iz informacijskih vsebin, ki smo jo vsi skorajda že pozabili…