V teh predprazničnih dneh so nekateri slovenski mediji in nevladna organizacija Safe.si podpisali kodeks regulacije sovražnega govora na spletnih portalih. Na prvi pogled plemenita poteza, ki daje vedeti, da se tudi mediji zavedajo problematike, po bolj natančnem pregledu pa pesek v oči spletnim uporabnikom, ki bodo še naprej obsojeni na spletno džunglo.

Kodeks je besedilo na štirih straneh, ki ugotavlja samo eno dejstvo. To je obstoj 297. člena kazenskega zakonika, po katerem bodo uredniki in novinarji spletnih portalov regulirali sovražni govor na svojih spletiščih. Takole pravi:

Kodeks je oblikovan z namenom vzpostavitve enotnih smernic za reguliranje sovražnega govora na slovenskih spletnih portalih. Pri tem se kodeks omejuje zgolj na 297. člen KZ1, zato ne predvideva regulacije žaljivega, vulgarnega in drugače neprimernega govora, ki ne vsebuje elementov kaznivega dejanja po 297. členu KZ1.

Pohvalno je, da so medijske hiše konec leta 2010 ugotovile, da v Sloveniji obstaja Kazenski zakonik, ki obstaja že več kot deset let (pravniki, popravite me glede datuma, tole sem našel). Pohvalno je, da so se leta 2010 odločile, da ga bodo spoštovale oziroma izvajale. Zakoni kot črke na papirju res niso kaj prida.

Poglejmo še ta 297. člen.

(1) Kdor javno spodbuja ali razpihuje narodnostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali spodbuja k drugi neenakopravnosti zaradi telesnih ali duševnih pomanjkljivosti ali spolne usmerjenosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost.

(3) Če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja se kaznuje tudi urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, s kaznijo iz prvega ali drugega odstavka tega člena, razen če je šlo za prenos oddaje v živo in dejanj iz prejšnjih odstavkov ni mogel preprečiti.

(4) Če je dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storjeno s prisilo, grdim ravnanjem, ogrožanjem varnosti, sramotitvijo narodnostnih, narodnih ali verskih simbolov, poškodovanjem tujih stvari, skrunitvijo spomenikov, spominskih znamenj ali grobov, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

(5) Če stori dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali pravic, se kaznuje z zaporom do petih let.

Dobro se sliši, mar ne? Zapor, jasno določene zahteve…krasno. Medijska sfera je rešena!

Ko sem se pred dnevi na Twitterju o tem pogovarjal s kolegom z Dnevnika, mi je pojasnil, da je Kodeks šele začetek, da pridejo nadgradnje in da naj počakam, ker s podpisom kodeksa niso naredili nič slabega. Spodaj naštevam vrsto problemov, ki bodo izhajali neposredno iz tega podpisa:

Kodeks je preozko usmerjen in se zavezuje k nečemu, kar bi medijske hiše že tako morale spoštovati. Predstavljate si, da bi jaz leta 2010, po več kot desetih letih posedovanja vozniškega izpita svečano podpisal Kodeks spoštovanja cestnoprometnih predpisov. In v katerem bi se zavezal, da sicer ne bom dober voznik, bom pa spoštoval gole predpise. Se že smejite? Berite naprej.

Kodeks s svojim imenom meče pesek v oči uporabnikom. Že res, da je definicija sovražnega govora opredeljena v Kazenskem zakoniku, pa vendar se mi zdi, da večina ljudi od kodeksa pričakuje širše reševanje problematike oziroma napoved konca tako ali drugače neprimernim komentarjem na spletiščih. Ker se bodo uredniki ukvarjali samo s “pravim” sovražnim govorom, bodo ljudje sicer na začetku nekaj časa prijavljali vse mogoče komentarje, kasneje pa ugotovili, da se stvari odvijajo prepočasi in bodo nad tem obupali.

Kodeks se ne ukvarja s prakso regulacije. Sicer je res, da omenja predstavnika portala, vseeno pa pravi, da bodo portali sami poskrbeli za mehanizme regulacije. Ne omenja sankcij, če podpisniki regulacije ne bodo izvajali dosledno, ne omenja predpisanega načina regulacije, celoten mehanizem odpravi z enim členom, v katerem piše, da bodo za to skrbeli portali sami. Moj pomislek: Če tega niso zmogli/hoteli že sedaj, zakaj bi to počeli zdaj? Zaradi podpisa? Ne se hecat.

Kodeksa niso podpisali vsi slovenski spletni mediji. Portala 24ur.com in Finance h kodeksu nista pristopila. Zakaj največji medijski portal ni podpisal kodeksa in mu s tem dal kredibilnost? Urednica portala odgovarja, da sicer podpirajo poenotenje, da pa kodeksa ne bodo podpisali. Finance so zavzele ostrejšo pozicijo in pojasnile, da jim nihče ne bo vsiljeval uredniške politike (čeprav gre pri tem za spoštovanje pravnega reda republike Slovenije).

Strogo izvajanje kodeksa bo za uredništva portalov prehuda obremenitev. Veste, koliko komentarjev prileti na povprečen medijski portal v roku enega dneva? In koliko ljudi v povprečju skrbi za vsebino portalov? Tudi če bo sistem regulacije tako preprost, da bo urednik z enim klikom rešil situacijo (pa vsi vemo, da temu ne bo tako), bo to pomenilo dodatno delo za urednike/novinarje, ki bodo morali skrbeti za vsebino in potem le-to še regulirati. Nekaj časa se jim bo dalo, potem pa… Bilo bi veliko presenečenje, če bi medijske hiše samo za to delo najemali dodatno delovno silo. Veliko presenečenje.

Pretirana regulacija bo imela za posledico upad finančnih sredstev. Kot sem izjavil že za članek v časopisu Delo, je eden od glavnih generatorjev obiska spletnih portalov ravno komentiranje oziroma odzivanje na komentarje. Če bodo uredniki to področje regulirali preveč strogo (vem, to se tepe z gornjim problemom preobremenitve), bodo ljudje hodili drugam. Promet bo upadel, hkrati pa bodo oglaševalci začeli odtegovati sredstva, ki so zaenkrat glavni prihodek portalov. In čeprav nekateri govorijo, da so portali s podpisom pokazali, da jim kvaliteten dialog pomeni več kot cifre, bi rad opozoril samo na že prej omenjeno dejstvo, da jih dosedaj nihče ni omejeval pri regulaciji, pa le-te vseeno niso izvajali. Da bi se kar naenkrat obrnili za 180 stopinj? Christmas story…

Za konec naj izpostavim še komentarja v Delu in Dnevniku, ki se navezujeta na to tematiko. Medtem ko je Delićeva v Delu izredno skeptična do kodeksa in opozarja na nekatere od pomislekov, ki sem jih izpostavil v tem prispevku, Mrakova v Dnevniku zavrača predvsem kritike glede cenzure, zaključi pa zelo nerodno.

Napiše namreč, da “…kar je žaljivo, morda res še ni vedno kaznivo, a tudi vse, kar je “le” žaljivo, ni sprejemljivo. Svoboda izražanja ima v anonimnosti za uporabnika zagotovo drugačne dimenzije, tam ni 297. člena. In anonimnež, ki na katerem koli portalu vendarle postane “Janez Novak”, je kljub gumbu “prijavi sovražni govor” lahko sovražen tam, kjer tega gumba ni…”. Samo ugibam, ampak zdi se, kot da Mrakova daje navodila uporabnikom, kako se izogniti roki urednika, ki bo od sedaj naprej pod levo roko stiskal novoodkriti Kazenski zakonik Republike Slovenije.