Pregled: Deset knjig leta 2010

26.12.2010Osebno

Izbor desetih knjig, ki so se mi letos najbolj vtisnile v spomin. Iz vseh vetrov, čeprav ugotavljam, da bi bilo bolje narediti tri ločene sezname. Mogoče za naslednje leto, letos sem najbolj užival v naslednjih naslovih…

Michael J. Fox: Lucky man
Biografija, ki se bere kot “resnična zgodba” in resnična zgodba, ki se bere kot znanstvena fantastika. Fox opisuje svoje življenje in spopad z svojim največjim sovražnikom, parkinsonovo boleznijo, ki pa ga ni prikrajšala oziroma omejila, ampak mu je, kot pravi Fox, dala novih moči. Brilijantno, ker je resnično.

Nick Davies: Flat earth news
Če ste se kdaj spraševali, zakaj so mediji tako v ku*cu, vam Davies ponuja celo knjigo pojasnil, zakaj je temu tako. Davies, tudi sam novinar uglednega britanskega časopisa Guardian, strelja levo in desno, veliko situacij pa lahko preslikamo na slovenske razmere. Lepa parta novinarstvu.

David D. Perlmutter: Blogwars
Kje je bila ta knjiga, ko sem pisal diplomo? Profesor Perlmutter se elegantno sprehodi čez vse pomembnejše dogodke svetovne blogosfere v času, ko so bili blogi najbolj mainstreamovski altertok in pojasni, zakaj se jim je uspelo prebiti iz digitalnega šuma spleta in zakaj so na koncu utonili v pozabo. Kvalitetno, trezno in zanimivo.

Hugh Laurie: Gun seller
House sreča James Bonda oziroma Bond sreča Housa. Laurie v tem prefinjenem detektivskemu romanu uspešno ubije vse stereotipe žanra in nam postreže z zanimivo, pestro in razgibano zgodbo mednarodnih zarot, lepih žensk in zlobnih tujcev. Pestro, zabavno in pristno – Laurie naj raje piše kot govori.

Bret Easton Ellis: Glamorama
Ellis z Glamoramo nadaljuje tam, kjer je končal Ameriškega Psiha. Samodestruktivna popkultura, seks, droge in rokenrol. Da ne omenjam celotne A-liste zabavne industrije današnjega dne, ki v knjigi zavzame vlogo statista, medtem ko je v prvem planu nekdo, ki mu v resničnem življenju ne bi dovolili, da sedi poleg vas na avtobusu.

Daniel Ariely: Predictably irrational
Zbirka primerov, ki kaže, da najbolj racionalna bitja na planetu niso ravno racionalna. Oziroma, da je racionalno prej predvidevanje iracionalnih dejanj kot pa zdravi racionalizem, kjer ima samo ena stran prav. Ariely podkrepi svojo tezo z argumenti najbolj znanih socio-psiholoških poskusov in analizami trenutno najbolj perečih problemov naše družbe skozi prizmo irracionalnosti.

Stephen King: Just after sunset
Mojster se vrača s kupčkom krajših zgodbic, ki vas bodo zagrabile in držale do konca. Od milo bizarnih do psihološko grozljivih, v zbirki trinajstih zgodb vas bo vsaj ena zadela na tisto mesto. Nekaj bi jih sodilo v Območje somraka, nekaj med Hitchcockove basni, nekaj pa med klasične štefanove pripovedke. Karkorkoli že, Just after sunset je nepreskočljiva zbirka.

Avinash Kaushik: Web Analytics – An hour a day
Filozofija analitike spletnega prometa, v kateri ugotoviš, da so številke zadnja stvar, s katerimi se mora analitik ukvarjati. Vse ostalo pride prej – razlog, smisel, namen, načrt izvedbe. Knjiga, ki bi morala biti obvezno čtivo za vsakogar, ki ima odprt Google Analytics račun.

Nick Hornby: Juliet Naked
Eden meni ljubših britanskih pisateljev, ki v svojih knjigah uspešno združuje klasični humor in moderne zaplete in like. Ki humoristične puščice kvalitetno in neprisiljeno prekinja s socialno dramo in zapleti, ki bi povsod drugod izpadli patetično. Zaplet te romantične drame je dokaj navaden, razplet pa vse drugo kot to. Če h temu dodamo še pestre dialoge in bogat jezik, potem kmalu ugotovimo, zakaj je to ena izmed knjig, ki je ne smete izpustiti.

Chuck Palahniuk: Pgymy
Za konec leta pa še sprehod v norost terorističnega podtaknjenca, ki z inflitracijo v tipično ameriško hillbilly družino skuša spremeniti sistem od znotraj in sanja o tem, kako bi vsakega namlatil z vsaj trotočkovnim udarcem v glavo. Slog pisanja, ki spominja na kaotičnost Trainspottinga in hitrost dogajanja pa iz branja delata izziv in ne užitek. No, vsaj hitro branje odpade, se pa vseeno splača spopasti s Pigmejcem.

 

En komentar na “Pregled: Deset knjig leta 2010

  1. Slončica

    Ob Laurieju sem se izjemno zabavala tudi sama. Všeč so mi nestereotipični opisi in metafore, ki jih (podobno kot Veliki Mojster Douglas Adams) res z občutkom uporablja.
    King pa me še vedno bolj prepriča z romani. Nikoli se nisem prav vživela v njegove kratke zgodbe … Je pa njegovo zadnje delo, "Dome", še ena bodoča klasika.

     

Vpišite komentar