How do we decide

03.02.2011BooksRecenzije

Po knjigi Dana Arielyja Predictably Irrational sem dobil apetit po knjigah o analizi odločanja oziroma o potopih v svet nevroznanosti. Pri tem sem se zavedal dveh skrajnosti, ki sem se jih hotel izogniti – in s knjigo avtorja Jonaha Leherja mi je to kar dobro uspelo.

How do we decide igra zelo nevarno igro – knjiga spretno manevrira med pretiranim zanašanjem na zgodbice brez teorije in na drugi strani zbiranju teorij brez kontekstualizacije. Lehrer začne knjigo zelo praktično in z opisom napete igre ameriškega nogometa, ki je leta 2002 zapečatila zmago The New England Patriots na ameriškemu Superbowlu. Bralca pritegne z napetim slogom pisanja in ga kasneje nagradi še z analizo igre oziroma s nevro-analizo, ki je pripeljala do dejanj, s katerimi so Patriots zmagali in presenetili vse gledalce.

Knjiga se nato sprehodi skozi zgodovino raziskovanja čustev in racionalnega uma – kako so klasiki Stare Grčije skušali ločiti čustva od razuma oziroma jih prikazati kot nekaj negativnega, kako se je filozofija skozi celo zgodovino bolj ukvarjala z umom kot z nagoni in kako so šele v moderni dobi s pomočjo tehnologije ugotovili, da so nagoni in razum povezani – še več, da se razumske odločitve včasih krivično pripisujejo razumu in da reakcija na podlagi nagonov/hormonov ni nič slabega oziroma je včasih še boljša kot razmišljanje o odločitvi.

Podobno kot Arielyjeva knjiga se tudi Lehrer v svoji analizi opira na dogodke s praktično vrednostjo za bralca – s tem znanost približa uporabnikom in na drugi strani v bralcu sproži empatično razumevanje znanosti. Lehrer sicer pazi, da knjiga ne zaide v pretirano pop znanost in res mu spodrsne samo v manjšemu številu primerov – večina knjige je spisana solidno in na zadovoljivemu nivoju.

Tudi pri izboru dogodkov, ki mu služijo kot odskočna deska za analizo, se Lehrer zgleduje po Arielyju in črpa iz aktualne sfere notranje/zunanje politike, estrade in športa. Oba tako skušata pomagati bralcu oziroma mu znanost konkretizirati s primeri, ki jih bo bralec prepoznal oziroma jih lahko koristno uporabil v vsakdanjem življenju (nakup avtomobila, odločanje o izboru restavracije in podobno).

V prvem delu knjige avtor daje velik poudarek nagonom – kemijskim reakcijam v glavi, ki si jih posamezniki razlagajo kot nekaj iracionalnega. Avtorju uspe dokazati povezavo med razumom in nagonom ter pokazati, da ni nič narobe, če pri določenih odločitvah ne razmišljamo, ampak samo odreagiramo. Drugi del knjige je namenjen antitezi – kako nam lahko pretirano zanašanje na nagon v določenih primerih škoduje oziroma je nekaj najslabšega, kar lahko naredimo. Sklepna poglavja avtor posveti razlikovanju med situacijami oziroma skuša bralcu pomagati izbirati situacije, kjer se zahteva racio in situacije, kjer je “dovolj” kemična reakcija.

Po Arielyju dobro nadaljevanje iste teme – čudovitega sveta nevroznanosti. Priporočam.