The Informers

09.02.2011BooksRecenzije

Bret Easton Ellis z neuradnim nadaljevanjem zgodbe o ameriških psihopatih, ki dobro orisuje praznino naše družbe. Skupina odpadnikov, ki se išče v niču in vakuum brez zgodbe bo za marsikoga preveč naporna oziroma bo pomanjkanje neke močne rdeče niti bolj odbijalo kot privlačilo. Ampak veste kaj – včasih vakuum paše!

Ellis v romanu The Informers potegne vsebinske sestavine iz brezosebnega vesolja Ameriškega psiha. Brezosebna družba, naduti in izgubljeni posamezniki – zdi se, kot da se Bret norčuje iz ameriške permise “Be all you can be” in potencira ravno to svobodo in osamosvojenost, zaradi katere so ZDA znane v svetu.

Pripovedovalec v prvi osebi, ki se neprestano menja oziroma kjer avtor bralcu ne napoveduje menjav, bo še ena stvar, ki bo zmotila uporabnike, vajene nadzora nad zgodbo. Po drugi strani pa Ellis s tem doseže zanimive učinke, ko pripoved bralec interpretira čisto po svoje, misleč, da se zgodba še vedno dogaja liku, ki ga že več strani ni na sceni. Še več – celotna zadeva je formalno zbirka kratkih zgodb, dolgih po nekaj strani, a vseeno nas Ellis iz zgodbe v zgodbo vleče z tankimi nitkami, da se nam zdi, da je vse povezano.

Zgodba je po zgledu Ameriškega Psiha odsotna. To je tudi ena redkih Ellisov knjig, kjer ni večstranskih opisov spolnih odnosov, ampak se vse zgodi hitro, brezosebno, v nekaj vrsticah. V primerjavi z večstranskimi orgijami v Psihotu oziroma Lunar Parku, je to res presenetljivo, hkrati pa še doda k sivini opisov, s katerimi pisatelj razvija zgodbe glavnih likov. Ker je zadeva nastajala vzporedno z Glamoramo, pa je čutiti tudi pridih estrade.

Vsebina posameznih zgodb? Irelevantna. So pa noter vampirji, nezemljani, kalifornijske blondinke in kar je še pravljičnih bitji. Meni osebno se je najbolj dopadla zgodba proti koncu knjige, “Letters from L.A”, ki je sestavljena iz pisem dekleta, priseljenega v Kalifornijo, ki jih piše fantu in v katerih avtor zelo dobro pripoveduje zgodbo o razpadu lika, saj se dekle skozi pisma spreminja, tako fizično kot tudi psihično.

Kot že rečeno, klasičen Ellis, ki s formatom kratke zgodbe vseeno uspe vzpostaviti tisto dobro staro odtujenost, ki veje iz njegovih daljših del. Priporočam, z že zgoraj omenjenimi posebnostmi.