Facebook spam: človeški možgani niso sposobni dojemanja natega

20.04.2011Javno

Mogoče se vam bo zdelo, da spet fantaziram, ampak nezaželena sporočila na mreži Facebook zmedejo še tako izkušenega uporabnika oziroma delujejo ravno nasprotno kot dosedanja nezaželena sporočila na spletu. Se bodo človeški možgani temu prilagodili ali je to konec sveta, kot ga poznamo?

Dramatičen začetek članka, a prosim…pomislite. Facebook in ostala družabna omrežja temeljijo na preslikavah socialnih mrež iz našega življenja. Na družabnih omrežjih se praviloma ne družimo z ljudmi, ki jih ne poznamo, ampak skušamo čimbolje oponašati odnose iz ostalih sfer našega življenja. To velja vključno z dojemanjem kredibilnosti posameznih ljudi oziroma preslikavo zaupljivosti v sporočila, ki jih oddajajo posamezni uporabniki.

Eden prvih nategov, ki je deloval že v času elektronske pošte, je bil ugrabitev elektronskih naslovov in komunikacija z ljudmi, ki jih je ugrabljenec imel v svojem imeniku. V tem primeru so se nepridipravi zanašali na to, da so ljudje v imeniku posameznika pomembni oziroma blizu posameznika – zakaj bi si drugače človek zapomnil njihove elektronske naslove?

Potem so prišli spletni poštni nabiralniki, iz katerih (doumnevam) ni tako lahko potegniti naslovov uporabnikov, zato je spam spremenil svoj obraz in se zanašal na usmiljenje posameznikov. Sporočila tipa “Rešite otroka, ki potrebuje ledvico!” in podobna so ljudi spremenila v skeptike in nezaupljivce v elektronsko komunikacijo, hkrati pa rodila eno fenomenalnejših oglaševalskih akcij, kjer so oglaševalci pošiljali klasično nigerijsko sporočilo s pomembno razliko – da je človek, ki je bil končno dovolj neumen, da je sporočilo vzel resno, tudi dejansko dobil ta denar (zdajle ne najdem linka, spomnim se enega videoposnetka). Tukaj so se nepridipravi zanašali predvsem na to, da bo uporabnik iz usmiljenja oziroma altruizma in relativno nizkih stroškov oziroma vložka energije z obljubo velike nagrade (rešitev otroka!). In zadeva je spet delovala oziroma so ljudje zarad zaupanja vrednega vira pozabili na relativno nizko informacijsko vrednost sporočila.

Na družabnih mrežah ni nič drugače. Spet je tukaj relativno zanimiva, a čisto neinformativna vsebina, spet je tukaj mreža ljudi, ki si med seboj zaupajo in spet je tu isti način nategovanja – ljudje zaupajo viru in ne berejo sporočila. In stvar se širi. Zelo hitro.

Stvar kar sili na vleko vzporednic z novinarstvom in sporočili, ki jih vsak dan konzumiramo preko množičnih medijev. Zaupamo predvsem novinarjem in sporočilom samim ne posvečamo veliko pozornosti. Važno je, kdo je podpisan oziroma v katerem mediju se vsebina pojavi. Nekateri mediji lažejo. Nekateri govorijo resnico. To je to. In če se v medije zavleče virus, podoben tistemu iz omrežja Facebook…kaj potem?

Tako kot pri prejšnjemu prispevku je tukaj spet ključna medijska kultura, ki posamezniku omogoča kritično branje vsebin. “Nič več ne bom klikala po fejsiču!” ni pravi odgovor na vprašanje reševanja problemov z virusi in abstinenca medijske konzumacije ne bo rešila problema neprimernih vsebin. Treba je namreč vedeti, da se brez aktivnosti uporabnikov ne zgodi nič oziroma da se virusi oziroma neprimerne medijske vsebine ne morejo širiti po prostoru. In da se ne bo nič spremenilo, dokler ne bomo usvojili drugačnega načina konzumiranja medijskih vsebin. Po možnosti takega, ki se ne bo oziral na avtorja, ampak na sporočilo samo.