Po trikratni zavrnitvi superreferendumskega dne se na dnevni red ponovno vrača vprašanje o smiselnosti participatorne demokracije v Sloveniji oziroma o možnosti izbire. Ponujam zelo radikalno in za določene nesmiselno teorijo o tem, kaj bi morali storiti.

Na idejo sem prišel po naključju in sicer med kosilom. Odnos do hrane je velikokrat aplikativen tudi v drugih družbenih situacijah in začel sem primerjati postopek izbire hrane v restavraciji s postopkom izbire v političnem prostoru.

Človek ima namreč v obeh primerih podoben postopek izbire, kjer mora soočiti lastna prepričanja oziroma želje s ponujeno izbiro na meniju. Rezultat je kvocient teh dveh parametrov, zadovoljstvo z odločitvijo pa višina kvocienta. Če kvocient pade pod določeno vrednost, je človek z odločitvijo nezadovoljen oziroma je sploh ne sprejme (zavrne vse mogoče izbire).

V restavraciji je posledica zavračanja izbire jasna. Prodanih je manj nepriljubljenih artiklov, zaradi tega trpi zaslužek in lastniki so prisiljeni spremeniti smer, če hočejo preživeti. Vse je povezano s številom zavrnjenih izbir – ljudje imajo namreč največjo moč takrat, ko kosila zavračajo en masse oziroma z zavedanjem, da vsako zavrnjeno kosilo prispeva k dokončni rešitvi problema.

Izbire na političnem področju potekajo po zelo podobnem kopitu. Ponudba je vnaprej znana, karakteristike posameznega artikla več ali manj jasne, na posamezniku (tukaj uporabimo termin volilcu) pa je breme izbire, s katero bo reguliral polje. Težava je v tem, da ljudje zamenjujejo proces izbire z možnostmi taiste izbire in trdijo, da je proces slab, ker so možnosti izbire slabe. To je seveda ključna napaka trenutne politične ureditve v Sloveniji, kjer se predpostavlja, da ureditev mora biti, pa četudi je slaba/neprimerna. Že na lanskih volitvah se je pokazalo, da ljudje izbirajo manjše zlo oziroma zlo, ki se še ni imelo priložnosti razviti, letos oziroma naslednje leto pa bomo ravno zaradi tega v, oprostite tehničnemu izrazoslovju, totalno v pizdi.

Totalno v pizdi (na tem mestu se zopet opravičujem zaradi tehničnega izraza) bomo zaradi tega, ker se v preteklih desetih letih slovenski prostor politike ni širil, ampak kvečjemu zelo zožal. Naslednje leto bo tudi zmanjkalo uveljavljenih oziroma prime-time politikov, ki bi lahko nadomestili oziroma zamenjali aktualnega premiera na čelu države in tako bomo obsojeni na ponavljanje že preigranih scenarijev ali na grozo politične druge lige, ki nič ne kaže, da se ji mudi napredovati med elito.

Na tem mestu ponujam rešitev. Politična kriza! Dajmo, poglejmo realnosti v oči in si priznajmo, da je to še najboljša rešitev za Slovenijo. Imejmo konkretno politično krizo, ne tako polovično in brez jajc, kot smo jo imeli dosedaj, ko se je cela država tresla pred pričakovanjem odločitve nekega strankarskega veljaka, ki mu gre vse od rok in bo navsezadnje še predsednik društva NOB. Imejmo tako krizo kot jo ima Belgija, zavrnimo celotno polje izbire in ignorirajmo politiko tako, kot je politika ignorirala nas. Imejmo jajca.

Belgija je idealen primer. Država je brez vlade že več kot leto dni, pa je še vedno na zemljevidu sveta. Še vedno vse poteka normalno, predstavljam si le, da je parlamentarni program na televiziji bolj žalosten oziroma je tam več oglasov kot dejanske vsebine. Predstavljam si, da bi politična kriza v Sloveniji vseeno malo glasneje odmevala, a bi bila prav zaradi prežetosti družbe s političnimi veljaki odsotnost le-teh toliko bolj osvežujoča. Si predstavljate časopise brez “politike”? Pa dogodke brez veljakov? Pa občutek dosežka, ko bi na volitvah večina volilcev oddala prazno glasovnico, ki bi jo zelo težko interpretirali s klasičnimi “Ljudje niso odšli na volišče, ker je bil zunaj lep dan” ? Pa dejstva, da bi bila to dejanska sprememba, s katero nam ušesa ližejo vsi politiki na vseh volitvah dosedaj?

Volitve predstavljajo dovolj široko polje izbire, da ima posameznik občutek, da bo s svojo odločitvijo nekaj spremenil. V Sloveniji polja izbire ni. Zato so tudi volitve nepotrebne in celo nevarne. Posamezniku dajejo občutek spremembe, hkrati pa utrjujejo status quo.