Rock in Idhro – Milano, Fiera (15.06.2011)

17.06.2011MusicRecenzije

No, tokrat sva se odpravila na koncert Foo Fightersov, dobila pa cel festival s presežki, ki so preglasili glavno skupino in odpadniki, za katere bi bilo bolje, če bi jih organizatorji izpustili iz izbora. 

Vem, vem, vse to bi si lahko prebral pred odhodom oziroma bi se lahko bolje pripravil, ampak sem pač mislil, da si bomo od celega festivala ogledali samo glavne zvezde. Nič hudega, malo sva preverila kondicijo in se v Milanu pustila uživati in trpinčiti osmim skupinam iz vseh vetrov. Sledi analiza po skupinah:

Rock in Idrho set #1  Rock in Idrho set #2

Outback – mladički. O njih v bistvu ne morem povedati drugega, kot da so bili na odru in da so igrali rock. Začeli so ob treh, ko smo vsi iskali senco in prostor za spremljanje koncerta, tako da o kvaliteti in energiji ne bi mogel podati svojega mnenja. Niso mi šli na živce, to je pa tudi vse.

Ministri – kostumi in zabaven rock. Upedenani Ministri so suvereno odžagali svoj repertoar, bili veliko bolj zanimivi od svojih predhodnikov in pustili v ušesih prijeten zven za naprej. Pa še glavni pevec je izgledal tako kot Johnny Depp v Piratih s Karibov. Setlist

Rock in Idrho - Ministri

Flogging Molly – irska zabava. Prva medalja za ta festival. Zlata. Malo naju je skrbelo, da bova na festivalu izvedela, da v živo ne zvenijo tako dobro kot na ploščah. Boy were we wrong! Prijazni in izredno komunikativni frontman Dave King je s svojo skupino res prepričal in navdušil. Zafrkavanje Italijanov s porazi v nogometu in klepetanju z občinstvom je samo še povečalo navdušenje. Bravo. Setlist

Rock in Idrho - Flogging Molly #4 Rock in Idrho - Flogging Molly #3 Rock in Idrho - Flogging Molly #2 Rock in Idrho - Flogging Molly #5

Band of horses – drugič jih pustite v štali. Mogoče je bila kriva v tem, da so nastopili po Flogging Molly, mogoče pa res niso dobri. V glavnem, ameriški Band of horses so se izkazali za še enega prežvečenega pripadnika jamraškega emo-rocka, kjer vsi komadi zvenijo zelo podobno in kjer si že na sredini prvega komada želiš, da bi imel možnost zamenjati postajo. Dolgočasno in brezveze. Setlist

The Hives – skandinavska atomska bomba. Če so bili Flogging Molly zabavni in odštekani, so bili The Hives odfukani do konca. Oblečeni v frake s klobuki so s punk rock naboji prerešetali areno, z zbadljivkami me komadi pa poskrbeli, da so mi ostali v glavi še dolgo po koncerti. Prijetni egomanijaki in še ena od skupin, ki jo bom zasledoval malo bolj aktivno. Druga zlata medalja festivala. Setlist

Rock in Idrho - The Hives #1 Rock in Idrho - The Hives #2 Rock in Idrho - The Hives #3 Rock in Idrho - The Hives #4 Rock in Idrho - The Hives #5 Rock in Idrho - The Hives #6

Social Distortion – nekdo nas sili, da igramo. Največje razočaranje festivala. Na ploščah so zveneli kot cool ameriški rock, v živo kot skupina starcev, ki igrajo samo zato, ker jim je nekdo obljubil, da bodo potem dobili svoje tablete. Razvlečeno, dolgočasno in prav nič zabavno. Drugič jih raje pustite v domu za ostarele. Setlist

Rock in Idrho - Social Distortion Rock in Idrho - Social distortion #1 Rock in Idrho - Social distortion #1 Rock in Idrho - Social distortion #1

Iggy and the Stooges – A STE RESNI??? Največje presenečenje festivala, čeprav bolj v osebnem smislu, da si pač nisem nikoli mislil, da bom njega videl v živo. Klasični komadi, ki jih znamo že vsi na pamet in pri katerih je bolj zanimiva izbedba in dejstvo, da Iggy s svojimi štiriinšestdesetimi leti še vedno miga. Zabaven nastop, ki ga je Iggy dopolnil z vabilom občinstva na oder – “Dance with the Stooges!”. Miiičkeno zamerim, ker ni izvedel komada The Passenger, ampak naj mu bo – Iggy je le Iggy. Setlist

Rock in Idrho - Iggy Pop and the Stooges #1 Rock in Idrho - Iggy Pop and the Stooges #2 Rock in Idrho - Iggy Pop and the Stooges #3 Rock in Idrho - Iggy Pop and the Stooges #10 Rock in Idrho - Iggy Pop and the Stooges #9 Rock in Idrho - Iggy Pop and the Stooges #8 Rock in Idrho - Iggy Pop and the Stooges #7 Rock in Idrho - Iggy Pop and the Stooges #6 Rock in Idrho - Iggy Pop and the Stooges #5 Rock in Idrho - Iggy Pop and the Stooges #4

Foo Fighters – Odlično, a zadržano. Ah, Foo Fighters. Od balade Walking after you, ki sem jo slišal na soundtracku serije X-Files do eksplozivnih One by one in Pretender so bili vedno eden tisih bendov, ki te spremljajo, pa včasih sploh ne veš, kdo so. Nastop je bil dober, David in ekipa dobro pripravljeni in navdušeni, tudi občinstvo se je razživelo, čeprav je pri predskupinah izgledalo, kot da jih stvar ne zanima.

V živo zvenijo še boljše kot na ploščah in posnetek fenomenalnega koncerta iz Wembleyja ni lagal. Mogoče je bil le problem v angleškem jeziku neveščih Italijanih, ki so se na koncu vseeno razživeli, mogoče je bil problem v prekurjenosti, a vseeno je nastopu manjkala…sestavina X. Tista magija, ki sem jo doživel pri nekaterih koncertih, kjer se, oprostite izrazu, zliješ z glasbo in svetom.

To ne pomeni, da se niso trudili in da ni bilo vmes nekaj zares dobrih momentov. Da niso pri All my life in The Pretender padli ven in da nista baladi Let it die in Times like these zveneli zelo doživeto. Foo Fighters niso razočarali. Pa vendar…

Manjkala je močnejša rdeča nit nastopa, katere manko se je najbolj videl na koncu, ko je David pojasnil, da ne bodo igrali bisov, ampak bodo igrali, dokler jim ne bodo rekli, naj nehajo. In če je kdo pričakoval, da to pomeni igranje do zore, se je zmotil, saj so po tej napovedi odigrali samo še dva komada in potem zaključili.

Ampak v redu, vse je bilo na nivoju, nad izvedbo nisem razočaran in edina zamera gre v smeri odstonosti komada Long road to ruin, ampak jebiga, to je že osebni nivo. Setlist

Rock in Idrho - Foo Fighters #19 Rock in Idrho - Foo Fighters #19 Rock in Idrho - Foo Fighters #18 Rock in Idrho - Foo Fighters #17 Rock in Idrho - Foo Fighters #16 Rock in Idrho - Foo Fighters #15 Rock in Idrho - Foo Fighters #14 Rock in Idrho - Foo Fighters #13 Rock in Idrho - Foo Fighters #12 

Pod črto – Nove ljubezni, nove izkušnje

Kondicijsko naporen dan, a po drugi strani zanimiv sprehod čez repertoarje in odkritje nekaterih prej še nepoznanih biserov. Prizorišče sicer malo težavno zaradi betonskih tal, a po drugi strani vseeno dovolj zanimivo in primerno, da me ne bo strah čez tri tedne tam poslušati The Big 4. Repertoar dovolj pester, da ga niso pokvarili slabši izvajalci. Finale zelo šibak, a vseeno je večina slišanega zadovoljila moje estetske čute (jezus). Prva izkušnja manjšega glasbenega festivala je za nami, slišal več fenomenalnih bendov in legend, ki mi bodo ostale v spominu.