Z božjo pomočjo in peticijo…

28.06.2011Javno

Star pregovor pravi, da se z božjo pomočjo in dinamitom marsikaj uredi. Zdi se mi, da so v zadnjem času posamezniki božjo pomoč zamenjali s podpisovanjem peticij. Vsaj po učinku podpisovanja sodeč.

Gremo na volitve, Proti krčenju sredstev v kulturi… zadnja dva medijsko najglasnejša primera zbiranja podpisov, ki naj bi vladajočo koalicijo prepričala v nekaj, česar po mnenju podpisnikov niso sposobni/zmožni narediti sami. Če pogledamo zadnjih pet let, lahko hitro ugotovimo, da so peticije pri nas zelo popularne, na žalost pa tudi zelo neefektivne. Ljudje si dajo duška, to je res, predaja podpisov je tudi odlična piar priložnost za politika in predajnike, a vseeno se mi zdi, da se pri večini peticij zadeva tukaj zaključi.

Kaj sploh je peticija? Ste tudi vi začeli brskati po možganih, kakšna je “prava” definicija? Ste bili tudi vi kar malo šokirani, ko ste ugotovili, da definicija peticije sploh ne obstaja? No, načeloma je peticija kakršnkoli dokument, pod katerega se podpisuje večje število ljudi in ki v besedilu prejemnika peticije pozivajo k nekemu dejanju. In to je to. Peticija ni nič bolj uradna kot listek vaše mame na katerem piše “Pogrej rižoto!” in hkrati tudi nič bolj efektiven. Še vedno se sami odločate ali boste rižoto dejansko pogreli ali ne.

Peticije lahko primerjamo z demonstracijami. V bistvu bi lahko rekli, da so peticije demonstracije lenuhov, ki se jim ne da stati na cesti in mahati s transparenti. Demonstracije so mogoče celo za dve točki bolj učinkovite, ker vodijo do izpada produkcije oziroma v realni svet prinesejo večjo spremembo – če pri demonstriranju seveda vztrajamo. Peticija je v najboljšem primeru ena zelo dobra priložnost za poziranje pred kamerami.

V zadnjem času so se po slovenskem političnem prostoru razpasle spletne peticije, kjer ljudje podpise zbirajo s pomočjo takih ali drugačnih spletnih obrazcev, pri katerem človeku dejansko ni treba iz naslanjača, ampak peticijo lahko podpiše s pomočjo spleta. Velika večina teh peticij nima sistema avtentikacije podpisa oziroma je sistem baziran na potrditveni povezavi z elektronsko pošto, po drugi strani pa se zaradi enostavnosti podpisovanja zbiranje podpisov lahko hitreje širi.

Vseeno spletne peticije pomenijo še dodatno degradacijo vrednosti podpisa, saj se lahko isti ljudje podpišejo večkrat, peticijo podpisuje širša javnost zaradi pritiska interesnih skupin in tako naprej. Hkrati se pri spletnih peticijah tako kot pri fenomenu klik demokracije ljudje dobijo občutek politične participacije in usmerjenega izražanja nezadovoljstva, čeprav je spletno podpisovanje peticije enakovredno komentarju članka na medijskem spletišču. Saj človeku paše spuščanje pare, prav velikega efekta pa od tega ponavadi ni.

 

3 komentarjev na “Z božjo pomočjo in peticijo…

  1. Igor Štromajer

    Domen Savič, ne bom razpravljal o vsebini peticije proti nesorazmernemu krčenju sredstev za kulturo, ampak bom omenil zgolj tehnikalije in proceduro. Peticijo gostijo in administrirajo tvoji kolegi z Ljudmile. Ja, škoda, da niso uporabili močnejših sistemov za avtentikacijo podpisov. V prvih dneh je spletni protokol zahteval vsaj potrditev podpisa z elektronsko pošto (in zavračal dva podpisa iz istega e-naslova), tretji dan so to e-poštno potrditev iz meni neznanih razlogov ukinili, še vedno pa sistem ne sprejme dveh podpisov iz istega e-naslova. Vsaj to. S peticijo je bilo tudi sicer veliko tehničnih težav (drugi in tretji dan je strežnik zavračal vse vnose in jih tretiral kot spam ipd.). A tako pač je. Organizatorji kampanje bi lahko uporabili tudi druge spletne peticijske servise, za Ljudmilo so se verjetno odločili, ker je bila najbolj pri roki. Danes je osmi dan, od kar je peticija na voljo.
    Sicer pa se podpisi v Sloveniji zbirajo tudi analogno, na papirjih, in bodo ob koncu združeni. Če bi hoteli biti dosledni, potem tudi ti analogni podpisi niso popolnoma zanesljivi, ampak bi morali biti vsi overjeni na upravnih enotah, kakor bi morali biti tudi digitalni on-line podpisi podprti s pravim digitalnim podpisnim certifikatom – to bi bilo seveda najbolje.
    Tako imamo zdaj nek približek – število on-line in analognih podpisnikov skupaj je (za področje, ki ga zadeva) impozantno, ogromno, presenetljivo, seveda pa ga je mogoče vedno utemeljeno relativizirati. A ker gre zgolj za eno od oblik pritiska prizadete skupine, za katero itak vemo, da nima realne politične moči, je to peticijo najbrž potrebno razumeti kot javno gesto, nima pa pravne teže, kakor je tudi sicer nima nobena peticija. Sicer pa peticija ni tako nedefinirana forma, kot namiguješ, ampak ima dolgo tradicijo in je tudi historično dobro raziskana in utemeljena. Že od nekdaj se uporablja v vseh vsaj nekoliko demokratičnih državah, kulturah, civilizacijah, in ni tokratni izum, niti ni kot zelo razširjen instrument v Sloveniji prav posebej intenzivno prisotna. V drugih, demokratično zrelejših(?) državah, je veliko bolj.
    Mislim torej, da ni neke panike: skupina ljudi se je organizirala in pripravila, kar je pač pripravila. Vse v okviru neke normalne procedure. Da bi lahko bilo opravljeno bolje, je jasno, da pa ni bilo opravljeno poponoma zanič, prav tako.
    Se pa v celoti ne strinjam s tvojim mnenjem, da so analogne demonstracije vredne več kot on-line protest. V 21. stoletju smo in v komunikacijski družbi ne živimo v dveh ločenih svetovih – on-line in analognem. Če je danes nasploh komunikacija in participacija udobnejša (sms, twitter, internet nasploh), potem so lahko udobnejši tudi protesti. Ne šteje zgolj krvava glava demonstranta, prav enako štejejo danes tudi njegovi kliki ali tapi. So diskutabilni, seveda, a pri takih manifestativnih gestah štejejo. Zakaj bi neki minorni, ranljivi interesni skupini (ki ne poziva h kršenju človekovih pravic, ne propagira diskriminacije, neenakopravnosti itd.) odrekali pravico do kakršnihkoli civiliziranih protestov, on- ali off-line? Država je skupek različnih interesov, pri čemer močnejši itak prevladajo, zato dovoli, da se sliši tudi glas šibkejših. Na način, na kakršnega pač znajo in zmorejo protestirati. Ko se bodo naučili boljšega, ga bodo tudi uporabili. Zmerjati skoraj 6500 trenutnih on-line podpisnikov z lenuhi, je … hm … nepotrebno.
    Oprosti, ker sem se razpisal (šele zdaj vidim) čez razumno mejo.

     
    1. Domen Savič Post author

      Se strinjam, nič ni narobe s protesti. Niti ni narobe s podpisovanjem e-peticij – navsezadnje sem polovico dvojca, ki upravlja s portalom E-demokracija.si, s svojim prispevkom sem hotel samo spomniti na fokusiranje na sam postopek zbiranja podpisov kot (od)rešitve političnega problema, ki je veliko bolj kompleksen in mnogoznačen, da bi ga lahko rešili s podpisi. Navsezadnje bi lahko v obeh primerih (kulturniki in desničarji) že kar pričakovali tak odziv (ponavadi človek tako odreagira na nekaj neprijetnega).

      Kar se tiče offline/online zadrege – ne vem, če bi ravno enačil zadevi. Lepo je, če se nekaj začne na spletu in sprovede na realni svet, ampak po drugi strani je splet veliko slabše strukturiran oziroma kodificiran – stvari se na spletu zaenkrat odvijajo bolj fluidno oziroma z več svobode – dobro za maso, slabo za kodifikacijo, ki bo slej ko prej prinesla tudi par zavor, s katerimi bo splet izgubil tisto magijo, ki jo podpis na upravni enoti nima 😉

      Pri spletni mobilizaciji pogrešam uporabo bolj konvencionalnih in prav tako učinkovitih prijemov – pisanje pisem poslancem, prikazovanje nasprotnih dejstev oziroma konkretizacija problema… Zadeve, ki bi vplivale na javno mnenje in tako probleme interesne skupine prikazale v širšem kontekstu. Ki bi posledično vodil tudi k večji skupini pritiska na politike. S peticijo ali brez 😉

       
  2. Aleksander

    Dokler so klik/tap ankete napol anonimne (free mail services), bi še človek pričak0val, da nekdo pove kaj res misli. Ko postane digitalno sledljivo podpisana, se bo marsikdo odrekel izpostavljanju. Navsezadnje je tudi overjena peticija v rokah nekoga tvoj osebni podatek o tvojem prepričanju. Zbirka in zloraba teh peticij bi bila lahko neprijetna. Včasih sem povsod pritisnil svoje mnenje. Danes ga le še redko kam. Ne, da se mi ne bi dalo. Bolj vložim napor v to, da to prepričanje (dosledno) živim. Takrat po mojem največ šteje…

     

Vpišite komentar