Delo Revije – a se lahko prosim nehamo tako čuditi?

18.08.2011Javno

OK, tole sem valjal po glavi kar nekaj časa. Da ni primerno. Da se ne spodobi. Da vsi mislijo drugače. Ampak vsa ta hinavščina, ki se dogaja okrog simpatiziranja z “novinarkami” edicij Delo Revije je presegla vse meje dobrega okusa. Nehajte!
Najprej je bil tukaj nastop Bernarde Jeklin in Alme M. Sedlar v oddaji Studio City (od 46:30 naprej). Da je grozno, pravi Jaklinova, kako grdo so izigrali delavke v kolektivu. Da se to res ne spodobi, se priduša Sedlarjeva. Malo sem debelo gledal, saj nisem razumel. “To podjetje že leta ni nikogar zaposlilo, delajo samo honorarci,” pojasnjuje Jeklinova, “honorarjev ni bilo že več mesecev!”, v nadaljevanju pa Alma M. Sedlar blekne še tole traparijo: “Sodelavka sploh ne ve, če bo sedaj lahko rodila…”.

Je še kdo opazil resničen problem? Da delajo sami honorarci očitno nikogar ne zanima oziroma se zaradi tega že več let trajajočega fenomena ni nihče pritoževal. Seveda, lepo je bilo, dokler je trajalo, malo si fušal tukaj, malo tam, pa je bil problem rešen. Jebeš kultivacijo novinarske sfere, jebeš profesionalizacijo, važno je bilo, da je bil denar. Če je denar, je vse v redu. Če ga ni, je problem medijev vprašanje demokratične družbe.

Potem se je oglasilo prenovljeno Društvo novinarjev. Nove sodelavce spoštujem, z nekaterimi sem celo delal, a vseeno se mi zdi, da so se v primeru Dela Revije odzvali povsem neprimerno. Namesto, da bi skušali racionalno oceniti situacijo in si priznati določene razloge za propad “imperija”, so se v en glas postavili ZA honorarne novinarke in celotno zadevo zbanalizirali do te mere, da je za uspeh ali propad medija krivo samo in samo posojilo banke oziroma uspešna prodaja blagovnih znamk.

Na koncu je vse skupaj ponovno kronala Jeklinova z intervjujem v Mladini, kjer jo Jure Aleksič parkrat zelo konkretno vpraša o razlogih za propad in nastalo stanje, pa se gospa zelo neefektivno izmika konkretnemu odgovoru. Primer:

Zakaj ste bili tako dolgo tiho?

Na to bi odgovorila na dva načina. (…) Z veseljem bi se udeležila noja, z veseljem bi recimo napisala kak uvodnik – a za kaj takega mora naprej priti povabilo.

Nato nadalje:

Pri Delo Revije ni šlo za kup bolj ali manj naključno nametanih časopisov, temveč je bila to dobro premišljena strategija. Danes to seveda ne pomeni nič več – danes se razmišlja samo o naslovih, ki prinesejo več ali manj.

Ahem… Resno? Lady in Obrazi, Anja in Eva, Ambient in Pri nas doma? Me boste sedaj resno prepričevali, da med temi pari obstajajo kvalitetne razlike, ki niso posledica širjenja oglasnega prostora? Pa gospa bi rada vabilo? Po eni strani so to njeni otroci in življensko delo, po drugi strani je pa sedaj upokojena in se res ne more ukvarjati s tem? Ne me…

No, zaletelo se mi je že pri uvodu v intervju, kjer gospa razkrije, da je po njenem mnenju najpomembnejša knjiga zadnjih DVAJSETIH let delo Naomi Klein z naslovom Doktrina šoka. Razumem, da hoče poudariti trenutno aktualno situacijo, ampak prosim lepo – zadnjih DVAJSETIH let? Niste resni.

Zadnji žebelj v krsto je zabil opis uredništva revije Jana, ene izmed edicij Dela Revije. Med drugim lahko tam preberemo:

Renata Ucman je specialistka za ekonomska vprašanja, podnebne spremembe, zdravljenje z naravo, za teme s področja  duhovnega razvoja, ekologije, čebel in vrtnarjenja. Če vam izdamo, da je napisala (in ilustrirala) tudi že nekaj izjemno uspešnih otroških slikanic, vam bo jasno, da se z njo ne gre šaliti.

in

S tem jima neverjetno pogosto uspe zadovoljiti tudi ostro in s čutom za lepoto močno obdarjeno oko Melite Berzelak, naše glavne in odgovorne urednice. Njen večni strah:  »Kaj bomo delali? Nič pametnega še nimamo za naslednjo številko,«  je res votel, okrog ga pa nič ni.

in

Nič drugače ni z Mišo Čermak, specialistko za slovensko popevko in zdravje (najsrečnejša je, kadar lahko prisostvuje operaciji); posebej občutljiv nos ima za odkrivanje novosti in posebnosti v zdravstvu. Največkrat takih, o katerih še ni pisal nihče drug in ki ponavadi spravijo na noge vesoljno Slovenijo.

Kako naj take ljudi jemljem resno?

Pri celotni zadevo tudi ne razumem, kako lahko so prizadeti v tej zgodbi enostavno preklapljali med vlogami medija kot ekonomskega podjetja, kjer je važen samo profit in plača na koncu meseca ter nenadomestljivo vlogo teh medijev v oblikovanju moderne slovenske družbe, ki bo sedaj zaradi odsotnosti padla v ne vem kakšen kaos. Hkrati ne razumem, zakaj navkljub dejstvu, da že “več mesecev niso bili izplačani honorarji” novinarji niso pobesneli in na to opozorili? Ali pa vsaj začeli na lastno pest raziskovati, v čem je problem?

Ironično, leta 2008 je Raščan po besedah (jebiga, ne najdem drugega vira) Bojana Požarja kupil Delo Revije zato, da bi jih zavaroval pred propadom.

Spomnimo, Raščan, sicer lastnik gorenjske Rašice (Rašica Point d.o.o.), je v prvi polovici decembra preko ljubljanske družbe Monera presenetljivo kupil 49-odstotni delež Dela Revij, ki so mu ga prodali Lesjak in drugi vodilni uslužbenci Dela Revij, menda zato, da “bi zavarovali družbo Delo Revije, ki izdaja več kot 20 uspešnih revij, njen obstoj in razvoj“. Šlo naj bi za obrambo pred novim večinskim lastnikom Dela Revij, družbo Media DS, ki združuje Dnevik, Salomon 2000 in Delo Prodajo. (vir)

In čeprav so potem istega leta novinarji Dnevnika opozarjali na težave v poslovanju:

“Iskali smo predvsem dobrega menedžerja. Da Raščan to vsekakor je, je dokazal s številnimi posli, med drugim v Rašici, katere lastnik je,” je odločitev za Raščanovo imenovanje argumentiral Guzej. Toda pregled poslovanja Rašice Point med letoma 2004 in 2006 razkrije, da je v tem obdobju skupno ustvarila kar 1,1 milijona evrov izgube iz poslovanja. Omenimo še, da je Monera, ki jo vodi Raščan, lani ustvarila 177.000 evrov izgube, ima pa kar 169.000 evrov negativnega kapitala. “Ti podatki so nepomembni,” je poslovanje Monere decembra za Dnevnik komentiral Raščan, včeraj pa se na naše klice ni oglašal.(vir)

, se očitno nobenemu ni zdelo vredno zadeve raziskati oziroma jemati kot zelo rizične.

Evo, pa sem napisal. Nočem zmanjševati osebnih stisk honorarnih delavcev in delavk v edicijah Dela Revije, nočem negirati pozicije, ki so jo te revije imele v slovenskem medijskem prostoru, ampak to čudenje in kričanje na pomoč presega vse meje. Sploh, ker se je zadeva vlekla že od leta 2008 in bi lahko kadarkoli v tem času opozorili na težave oziroma se odločili za reševanje lastne kože. Ampak tako pač je – dokler posameznik ne čuti pritiska na sebi, je vse v redu, isto sekundo, ko ga nekdo pritisne, kriči o družbeni krivici. Pa čeprav je na račun le-te ta isti posameznik zelo dolgo dobro živel.

 

10 komentarjev na “Delo Revije – a se lahko prosim nehamo tako čuditi?

  1. DjJuvan

    “Me boste sedaj resno prepričevali, da med temi pari obstajajo kvalitetne razlike, ki niso posledica širjenja oglasnega prostora?”

    In ne pozabi še to, da so oglasni prostori v njihovih revijah podcenjeni, s tem pa so izviseli vsi ostali časopisi&revije na podobno tematiko, ki niso bili sofinancirani s strani države in so praktično živeli od oglasov.

    Naj gre u k*rac cela Delova parada, da se lahko vsaj kaj novega in kvalitetnega rodi.

    Moje skromno mnenje,
    LP

     
    1. Domen Savič Post author

      Zanalašč nisem ničesar rekel o absolutni kvaliteti revij. Ker je to nepomembno. Gre bolj za relativno vprašanje kvalitete v smislu reproduciranja iste vsebine na večih platformah. Navsezadnje revijo o konjih cenijo samo tisti, ki jim je ta svet blizu, medtem ko drugim ne pomeni veliko. Po drugi strani pa prenasičenje trga striktno zaradi oglaševalskega prostora na dolgi rok ni ravno pametno/koristno.

       
  2. Dajana

    Zaradi mene lahko vse cajtnge, televizijo in radio ukinejo. Samo moram pogruntat, kako naj dobim denar z bloga oz. kako naj ljudi prisilim, da mi začnejo plačevat. 🙄 Novinarji pa… zakaj jih potrebujemo??? Kje je kdo koga ubil, zvem na netu. Kdo je na oblasti itak vem. Novinarji so popolna potrata družbe in jih je treba reciklirat. Samo še ne vem, v kaj. 😯

     
  3. Gasper Zejn

    Domen, temu, da se Društvo novinarjev postavi na stran novinarjev, se reče moralna podpora. Za kakšno koli razumno oceno je potreben čas, trud in ovrednotenje argumentov.

    Žal potem zaradi tega nihče ne more jemati resno organizacij, kakršna je Društvo novinarjev.

     
    1. Domen Savič Post author

      Sej se razumemo. In prav je, da se kolegi podpirajo. Samo prosim, dajmo to bolj racionalno in manj patetično počet. Ker drugače podpora res izpade kot nek avtomatizem, ki mu nihče ne verjame oziroma ga nihče ne jemlje resno. Kar je dvojna škoda.

       

Vpišite komentar