Orgazmiranje ob organiziranju (konference E-dem11)

26.10.2011Javno

Tole bo spet eden tistih daljših zapisov, ki jih bom vsake toliko potegnil na plano in odkljukal vse zadeve, ki so v njem. Neke vrste mental note na papirju… govora bo o organizaciji konference E-dem 11, prve konference o elektronski demokraciji in e-participaciji v Sloveniji. 

Ker ste baje vsi blazno navajeni na sezname, se bom potrudil, da bo tudi ta objava neke vrste seznam. Pa še lažje je za obkljukat…

Točka 1: Get a concept

Pred dobrimi štirimi meseci sva z Barbaro začela razmišljat o “stvari”. Stvar še ni imela prave oblike, niti nisva dobro vedela, kako bova zadevo izvedla. Kar je dobro. Če se prehitro zapneš v tehnikalije tipa “A bomo stregli piščanca ali svinjino?” zapacaš idejo in zadeva ne izpade niti približno tako dobro, kot bi sicer.

Koncept je bil preprost. Zanalizirala sva podobne dogodke in ugotovila, da je scena fragmentirana. Zelo fragmentirana. Da imaš na eni strani družboslovce, ki se pogovarjajo med sabo in na drugi strani naravoslovce, ki se pogovarjajo med sabo. Med temi dvemi cehi obstaja, heh, digitalni razkorak in midva sva se odločila, da ga skušava premostiti. Za prvo konferenco sva se odločila, da bo rdeča nit praktična izvedba koncepta e-demokracije, malo zato, ker se samo s teorijo ne da nasititi, malo pa tudi zato, ker se nama je ta del zdel premalo izpostavljen.

Točka 2: Fill in the blanks

OK, koncept imava, sedaj bova prešla na makro podrobnosti. Da bo zadeva v obliki izobraževalnega druženja, je bilo jasno. Najprej sva v skladu s konceptom zastavila tri glavne vsebinske sklope in začela razmišljati o posameznih sodelujočih.

Zelo nevarno področje – po eni strani nisva hotela zadeve izpeljati na “poceni” način, pri katerem pač povabiš par prijateljev in imaš konferenco (dogaja se večkrat, kot si mislite), po drugi strani pa sva se bala, da bo kateri od planiranih gostov zavrnil sodelovanje ravno zaradi tega, ker se še ne poznamo dovolj dobro.

Na koncu se je vse izteklo tako, kot se mora. V programu sva uspela zadržati širino in hkrati maksimizirati kvaliteto predavanj. Sicer je res, da sva morala v skladu z rdečo nitjo na določenih mestih potegniti črto in v konferenco nisva vključila celotne slovenske sfere, po drugi strani pa sva se ravno zato izognila problemu sračjega gnezda, kjer med posameznimi sklopi ni vsebinskih povezav.

Zelo sva bila zadovoljna, da noben od sodelujočih na konferenci ni kompliciral oziroma da sva doživela še en pozitivni šok, ker so se tudi predavatelji, s katerimi prej nisva imela stikov (MOL, UKOM…) odzvali pozitivno in z navdušenjem.

Točka 3: Get a partner

Ko sva pogledala program in velikost dogodka, sva hitro ugotovila, da tega sama ne bova mogla odsolirati oziroma da bo zadeva še boljša, če jo bomo izpeljali s partnerjem. Vprašanje je bilo – s kom?

Zaradi izredno občutljive teme (politika, internet) sva dolgo premišljevala o soorganizatorju. Predstavništvo Evropske komisije, nevladne organizacije, podjetja… vse to se nama je zdelo preveč naslonjeno na eno ali drugo stran in tako bi lahko hitro ljudje dobili občutek o “silah kontinuitete”.

Ker sva na začetku planirala “manjši” dogodek, nama je na pamet prva kapnila Kiberpipa oziroma Ljudmila, a sva hitro ugotovila, da bo treba tokrat zabukirati nekaj večjega.

Na Arnes sva pomislila po tem, ko nama je Jure Čuhalev namignil, da imajo v Tehnološkem parku Ljubljana kvalitetne prostore z vso infrastrukturo. Z arnesovci smo se že nekajkrat srečali in vsakič sem bil z njimi zelo zadovoljen, a sva se bala, da bova za njih “premajhna riba” in da jih soorganizacija ne bo zanimala.

No, bolj se ne bi mogla motiti.

Arnesovci so bili nad predlogom zelo navdušeni in v treh dneh smo rešili devetdeset odstotkov vseh izzivov, za katere sva prej mislila, da jima ne bova kos. Prostor, infrastruktura, podporno osebje… Dobila sva veliko več od pričakovanega. In to še ni bilo vse.

Točka 4: Get a team

Ker sva tako veliko prireditev organizirala prvič in ker je E-demokracija.si še vedno one-(wo)man (štekate?) operation, sva zadevo tudi množicala. Poleg Arnesove ekipe (Gorazd Božič, Una Štrboja Anderluh, Jasmina Mešič, Tomi Dolenc in ostali – zelo mi je žal, da si nisem zapomnil vseh imen) se je klicu na pomoč v zaodrju odzvalo več ljudi, ki so še enkrat dokazali, da ni vse v denarju in da so v Sloveniji še posamezniki, ki kaj naredijo tudi zaradi dobre volje. Naštevam jih v abecednem redu:

Blaž Juvan
Martin Hribar
Matej Vajda
Miha Rekar
Nada Serajnik Sraka
Simon Ručigaj
Tamara Langus
Tea Dora
Tea Šentjurc

Vsak je pomagal po svojih najboljših močeh in rezultat je bil temu primeren.

Točka 5: Execute

Vse skupaj se je začelo že prejšnji dan, z generalko. Spet sva bila navdušena nad profesionalnostjo ekipe Arnes in vse skupaj je potekalo veliko manj stresno kot je to v navadi.

Na dan konference sva prišla uro pred začetkom, pomagala pripraviti prostor in potem počakala na slušatelje. Spet presenečenje (počasi ta presenečenja sploh ne bodo več presenečenja, ampak normala) – vsi so bili točni, vsi so bili zelo dobro skalibrirani na časovni slot, ki smo jim ga dodelili in vse skupaj je teklo kot v nekem paralelnem vesolju, kjer je PRAV edina opcija.

Po anketah udeležencev in odzivih soorganizatorjev, s katerimi smo se skorajda na mestu zmenili za nadaljevanje naslednje leto, je stvar več kot uspela. Največji “problem” je bil po konferenci ta, kam z vso energijo, ki sem jo imel pripravljeno za primer, če bi šlo kaj narobe. Logično, gremo na pivo!

Točka 6: Get a beer

A je treba kaj razlagat ;)? Aja, pa v bistvu sem pil coca-colo, Barbara pa čaj 🙂