Zbogom, Arena Zagreb!

10.11.2011Osebno

Na podoben način, kot sem se lansko leto poslovil od dvorane v Stožicah, se bom letos od zagrebške Arene. Nesposobnost varnostnikov, zanič ozvočenje in katastrofalno obnašanje nekaterih slovenskih obiskovalcev me je dodatno utrdilo v prepričanju, da se na koncerte v to Areno ne hodi več. 

Prvič sem nesposobnost osebja dvorane opazil na koncertu Stinga. Tako kot na koncertu skupine Rammstein sva tudi tam rezervirala tribune, saj je celoten performans veliko bolje videti iz varnega zavetja kot pa iz gneče pred odrom, kjer se mi zdi, da večino pirotehnike leti mimo tebe oziroma imaš pri Stingu veliko boljši pregled nad orkestrom.

Tribune so praviloma polne istomislečih slušateljev – se pravi, da gre za starejše pare oziroma ljudi, ki jim koncert predstavlja bolj vizualni in slušni užitek, malo manj pa fizičnega. In na obeh koncertih so se na tribuni poleg naju znašli ljudje, ki bi radi v koncertu uživali tudi v fizičnem smislu.

Do tukaj zadeva ni problematična. Vedno bodo obstajali različni pogledi na isto stvar in dokler se ti pogledi dopolnjujejo, z njimi nimam težav. Problem nastane takrat, ko si ti pogledi nasprotujejo oziroma začnejo drug drugemu škodovati.

Na Stingu sta bili problem pijani najstnici, ki sta med koncertom klasične glasbe kričali in vriskali ter s tem motili ostalo publiko. Cela tribuna jima je sikala in jih opozarjala, pa ni zaleglo, medtem ko so se varnostniki delali neumne in niso posredovali. Zelo podobna stvar se je zgodila na koncertu skupine Rammstein, kjer sta se zgodili dve kršitvi hišnega reda, pa so varnostniki odreagirali šele po buzeriranju celotne tribune, kjer sem dobil občutek, da jih spoštovanje hišnega reda ne skrbi preveč.

Arena Zagreb ima na svojem spletišču v sklopu hišnega reda zapisano tole:

6. Visitors have to sit in seats that are marked on their ticket.
7. Visitors who do not behave in accordance with the conditions of entry will be escorted away from the premises by security services of event organizer and Zagreb Arena security.

Jasno in razumljivo. Parter je neoznačen, sedeži imajo številko. Stanje na prehodih v posamezni del tribune ni problematično samo zaradi tega, ker s tem zakrivaš pogled ostalim, ki sedijo na označenih sedežih, ampak je nevarno tudi v primeru evakuacije dvorane.

Varnostnik s številko 049, ki je “varoval” vhod C111, je bil namrgoden. Videlo se mu je, da se mu ni dalo biti tam. Da se mu na sploh ne da. Da ga boli kurac. In da ga to ne skrbi. Prvi minus.

Med koncertom smo tako tribunaši sami skrbeli za nemoten ogled koncerta in prijazno “odganjali” mimoidoče, ki so stali na prehodu in blokirali pogled celotni tribuni. 99% ljudi se je prijazno umaknilo, nekateri so se celo opravičili. Nato je prišel slovenski par, ki tega ni počel oziroma se je odločil, da si bo prehod na tribuno vzel zase. In da ga ne zanima, kdo vse zaradi tega koncerta ne bo videl. Po prošnjah in napizdevanju sta se odločila, da bosta ona poklicala varostnika, ker jima nekdo teži.

Varnostnik me je opozoril, da njihovo početje ni problematično, da pa sem sam v prekršku, ker fotkam koncert. S trotlziher fotoaparatom. Right. Nato se je izognil popolnoma nalitemu mladeniču, ki je zaradi izgube ravnotežja padel po stopnicah in so ga po koncu koncerta iz dvorane prinesli na nosilih in težil ljudem, ki so v dvorani kadili. Prioritete, prioritete.

Ko ga je čez nekaj minut tribuna kolektivno napizdila, da naj že uredi neoviran pogled na oder, se nas je z obratom trpečega mungota usmilil in prosil morona, ki sta visela z ograje prehoda, da naj se umakneta. Ker, saj veste, ljudje težijo. Bravo. BRAVO.

V primerjavi z Avstrijo/Italijo je razlika več kot očitna in ker je organizacija vsaj tako pomembna kot dobra izvedba s strani ustvarjalcev, se mi zdi, da bom v prihodnje veliko bolj užival, če se mi ne bo treba ukvarjati z neuvidevnim občinstvom in lenimi varnostniki. Zbogom, Zagreb.